Kapučino s čokoladno rožico

Že nekaj dni je veliko gnezdo štorkelj na dimniku mogočne hiše, obrasle z gosto zaveso vinike, divje trte, ki se jeseni obarva rdeče, sumljivo prazno. Tri mlade štorklje so še pred najhujšim vročinskim valom raztegovale krila in v nizkih preletih krožile nad sadnim drevjem na obrobju Cerkniškega jezera. Mogoče so jo že mahnile na jug Afrike, kamor bodo iz našega poletja priletele v njihovo, če jim bo sreča mila in vreme naklonjeno. Enak pradavni nagon po preživetju je pri ljudeh skozi neštete generacije dobil krila, zato nam ni dovolj samo preživeti.

Naša vas je presenetljiva mešanica prišlekov, ki ob staroselcih počasi poganjajo korenine. Tako kot se štorkljam v Tanzaniji ne pozna, ali so priletele iz Prekmurja, Slavonije, Armenije ali iz majhne notranjske vasice, se tudi mi na daleč ne razlikujemo kaj dosti. Tujerodnost se še najlaže razkrije z govorico. Majhni kraji dihajo čisto drugače kot večja mesta. Ljudje, ki se dan za dnem srečujejo v eni od dveh majhnih trgovin, se v enem tednu pozdravljajo, tudi če se prej niso poznali.

Še v jutranjem hladu pridejo po opravkih upokojene gospe in obvezno zavijejo na kapučin. Okrašen s čokoladno rožico, ki jo pozorno nariše mlada natakarica. Že od daleč maha in se smeje slok, rahlo upognjen moški, ki nosi na plečih več kot osem križev. Pridruži se dobrovoljnim znankam in že se razvije živahen pomenek. Vsak zavija rahlo po svoje. Nasmejane upokojenke, ki še niso shodile, ko je bil on že fant, ki je gledal za dekleti, ga ljubeznivo dražijo in sprašujejo, kaj počne. »Vse sorte, pravi.« Brklja okoli hiše, po vrtu, ko je treba, se zažene kot mladenič. Ženske morajo nenehno opozarjati moške, tudi če niso iz istega gnezda. »Morate se merkati,« pravi ena. »Nič se ne merkam!« se odločno, z globokim glasom, ki kaže, da ima še veliko več moči in volje, kot mogoče kaže na prvi pogled, upre. Saj res, če se prej ni, zakaj bi se zdaj.