Kaj storiti, ko gori amazonski pragozd?

Ko smo prebrali, da naj bi bil amazonski pragozd vir 20 odstotkov kisika na zemlji, smo vsi globoko vdihnili zrak, da bi preverili, ali je še tako gost, kot je bil včeraj. Podatek ni resničen, amazonski gozd prispeva šest odstotkov zemeljskega kisika, daleč najpomembnejši vir kisika na Zemlji so oceani, natančneje – fitoplankton.

Želim si, da bi bili pretirani tudi drugi podatki. Denimo podatek, da naj bi v tem letu v amazonskem gozdu zagorelo že 150.000-krat. Ob ogledovanju satelitskih posnetkov amazonskega pragozda namreč čutim popolno nemoč. In ideja, da jo najbrž čutimo vsi, se mi zdi strašna.

Naš okoljski angažma je vse bolj potisnjen v zasebnost, na družbena omrežja, v nakupovalne odločitve. Z ekologijo se je v zadnjem desetletju, dveh, odkar ima okoljska kriza status krovnega globalnega problema, zgodila nekakšna privatizacija. Ironično: bolj ko postaja alarmantna, bolj jo iz sfere javnega prenašamo v domove ljudi.

Bolj je okoljska kriza globalna, bolj jo lokaliziramo in atomiziramo. Posameznik (ne države, ne mednarodne organizacije, ne korporacije) je tisti, ki mora sprejeti vse ekološke odločitve: odreči se mora mesu in drugi hrani, ki pušča velik ogljični odtis, kupovati mora lokalno in pravično, voziti mora hibridni avtomobil, v službo kolesariti, potovanje z letalom mora zamenjati za počitnice v sosednji dolini ali raziskovanje lastnega mesta, pedantno ločevati odpadke ter v trgovino hoditi s svojimi vrečkami iz blaga.



Nenehno mora pravilno izbirati. Napraviti ne more le ene pravilne izbire, ker te možnosti nima: tudi če bi želel na volitvah dati glas res zeleni politiki, tega ne bi mogel storiti v nobeni državi na planetu, saj ne konservativne ne liberalne stranke okoljskih problemov ne jemljejo za svoje, kaj šele da bi zanje zagotavljale učinkovite rešitve.

Z odrivanjem problema v zasebnosti zanemarjamo dejstvo, da je naša okoljska kriza sistemska. Okoljsko krizo je mogoče rešiti le tam, kjer so vpliv, moč in denar, ter kjer ne nazadnje izvira: v gospodarstvu. Kapitalistično gospodarstvo nas je pretentalo dvakrat. Prvič, ko pravi, da zgolj proizvaja, po čemer trg povprašuje. Predvsem pa, ko nam je prodalo idejo, da bomo z ekološkimi izbirami dolgoročno rešili problem. Ne bomo ga. Vsi, ki živimo v razvitih družbah, pozabljamo, da živimo v balončku.

Medtem ko desetina svetovnega prebivalstva s sabo v trgovino prinaša vrečke iz blaga, večina svetovnega prebivalstva nima gospodarske moči za ekološko izbiro. Ideja, da z zmanjšanim povpraševanjem vplivamo na zmanjšanje produkcije, je zgrešena, saj v primeru okoljske problematike ne upošteva globalne ekonomske neenakosti. Plastične vrečke, embalaža in pločevinke coca-cole so marsikje še vedno znak družbenega napredka.

Kapitalizem je v ekologiji prepoznal tržno nišo in ekonomija okoljske krize cveti, ker nam skupaj z električnim avtomobilom in bio kvinojo v vse tesnobnejših pogojih življenja prodaja tolažbo in odpustke za okoljske grehe, predvsem pa občutek nadzora nad tem, v kakšnem okolju živimo. Amazonski pragozd morda gori, a vsaj v našem domu ne uporabljamo agresivnih čistil in namesto industrijskega zrezka jemo kravo, ki se je pasla. A medtem ko mi obsesivno trgamo karton s plastičnega lončka jogurta, da bi ju ločeno reciklirali, je neko podjetje v Aziji v reko, ki bo končala v Indijskem oceanu, poslalo več milijonov litrov toksičnih odpadnih vod. Nesreča. Se zgodi.



Posamezniki hipotetično odgovarjamo, če steklo namesto v zabojniku zelene barve konča med navadnimi smetmi, zelo redko pa vidimo, da bi pravična kazen za povzročene ekološke katastrofe doletela podjetja ali države. Naftni gigant BP, ki je po nesreči na ploščadi Deepwater Horizon leta 2010 v Mehiški zaliv spustil 700 milijonov litrov nafte, je zdaj spet finančno stabilna in rastoča gospodarska družba, celo po tem, ko so plačali gigantske kazni in zasebne odškodnine.

A kolikšna odškodnina bi bila res primerna za ekološko devastacijo in uničenje življenjskega okolja živali in ljudi? Družbena toleranca do povzročiteljev ekoloških katastrof omogoča brazilskemu predsedniku Jairju Bolsonaru, da se tedne in tedne dobesedno posmehuje novinarjem, ko ga sprašujejo, kaj namerava ukreniti glede gorečih gozdov. Za zanemarjanje dolžnosti ne bo odgovarjal, kot tudi ne bo odgovarjal, da je ilegalno deforestacijo odkrito spodbujal v imenu politike brazilske ekonomske rasti, o kateri je dejal, da so ji na poti le obširna brazilska območja pod naravovarstveno zaščito.

Človeška skupnost je potrebovala teror druge svetovne vojne, da je spoznala, da potrebuje mednarodno sodišče, ki bo sodno preganjalo vojne zločine oziroma zločince. Sprašujem se, kakšna ekološka katastrofa bo dovolj katastrofalna, da bomo vzpostavili polnomočno mednarodno organizacijo, ki se bo izključno in sistematično posvečala pregonu ekološkega kriminala.



Sprašujem se tudi, kdaj bo politika v okoljskih zadevah svoj fokus s posameznika prenesla na gospodarstvo: kdaj bo spoznala, da je bolj smiselno kot prepovedati uporabo plastičnih vrečk napisati zakone, ki sankcionirajo produkcijo do okolja in človeka škodljivih materialov. Gospodarstvo v vseh sektorjih zna in zmore proizvajati skladno z ekološkimi standardi, a jih uporablja le, če prinašajo optimizacijo dobička. Kapitalistično gospodarstvo potrebuje nežno roko politike, da najde pravo pot.

Dokler bo divji kapitalizem in dokler bo politika zgolj njegov podaljšek, bo okoljska kriza. Do takrat pa reciklirajmo in štejmo požare.

------------------------------------------------------------------
Mojca Pišek je novinarka, literarna kritičarka in esejistka