v kolumni preberite: 

Deklarirano liberalen in po profesionalni dolžnosti »centrističen« slovenski medijski prostor se vedno znova loteva skrbnega sondiranja desnega političnega prostora, medtem ko se analiziranja levice loteva predvsem, ko ena ali več strank hkrati brodi skozi krizo. Domišljije kolektivnega medijskega telesa nič ne vnema tako kot sateliti iz Janševega gravitacijskega prostora, ki se ob obvezni etnonacionalistični retoriki kitijo še s svojo tu ali tam lascivno, a v svojem bistvu temačno, potencialno antidemokratično »povezovalnostjo«, ter hkrati te bukolične slike ne kalijo z zoprno janšistično iliberalnostjo ter frustrirano konfliktnostjo. Mediji so k polnokrvnemu političnemu življenju enako sposobni spraviti »nove face« levega centra (cerarje, šarce, golobe), a njihovo navdušenje skopni precej hitreje kot ob različnih virantih, toninih in logarjih. Kritični aparat se, ko pride do vsega, kar je čisto malo levo od centra (tudi kadar se po letu ali dveh izkaže, da je bilo ves čas čisto malo desno od centra), vklopi ob prvih znakih politične nekonsistentnosti ali zgolj počasnega doseganja rezultatov. Medtem ko desne stranke, sploh »povezovalne«, redno dobivajo medijske odpustke, so leve vedno znova kaznovane – če so programsko dosledne, so odpisane kot »radikalne« (pridevnik, ki ga medijska elita le redko pritakne desnim strankam), če so nedosledne, so odpisane kot izdajalke svoje volilne baze.