Fantastični dnevi

Med Slovenijo in Hrvaško še nikoli niso tako cvetele rožice, kot cvetijo zadnjih 12 let. Hrvaška je že devet let v EU, kmalu dobi evre in gre v schengen, z meje so Kranjci le začeli odstranjevati rezilno žico, Andrej Plenković vzhičeno radostno pohiti k naši zunanji Tanji: »Draga Tanja, čestitam, kako si!« Slovenija se bo še enkrat žrtvovala s še eno jedrsko elektrarno za dve državi, na Krku bodo nekoč imeli toliko plina, da bodo lahko zaplinili Hrvaško s Slovenijo vred. Najmanj 1,2 milijona Slovencev bo tudi letos teptalo, lulalo in kakalo po lepi naši ... Hrvati vztrajajo z novim turističnim sloganom: »Kdor pri nas ne kaka, ni Sloven'c!« Govorimo o eni sami zgodovinski priložnosti, o evropski viziji, o evropskem humanizmu in kulturi, o odnosih, ki bodo za vekomaj zaznamovali dva bratska, večno največja, poštena in turistična naroda, ki vesta, kaj je to pokončna in krščanska beseda. Kakšen fantastičen dan!

In zdaj si ob vsej tej veličini oglejte to majhnost nekaterih zelo posamičnih (še zmeraj žilavih, vendar jih je največ sto šestnajst ali štirinajst) slovenskih kreatur, ki ob vsej tej grandioznosti, ob teh zgodovinskih dosežkih dveh osrednjih civilizacij najzahodnejšega Balkana, nergajo zaradi nekaj centimetrov (vsaj na zemljevidu) neke nepomembne črte sredi nepomembnega zaliva, enega od neštetih na Jadranu. Le koga zanima ta črtica, lepo vas prosim! Ali je vredno? Da zapravljamo čas, mečemo senco na pravljične odnose, na vse te dosežke, na fantastične dni?

Čez tisoč let, ko meje več ne bo.Foto Voranc Vogel

Avtor fantastičnega dne nas je že tisočkrat potolažil, da se bo nekoč to uredilo samo po sebi – po naravni poti. Naši najboljši prijatelji so se žrtvovali, odrekli so se portoroški polovici zaliva, solinam, odrekli so se zgodovini, odrekli so se daljši obali na portoroški strani, ki ji geografsko pripada več morja, odrekli so se celo besedam svojega svetega pomorskega pravnika Vladimirja Iblerja, da bi moralo več zaliva ostati daljši obali ... Do konca sveta bodo zelo prijazno ponavljali, kako so jih hoteli Slovenci ogoljufati, ker so se drznili posvetovati med seboj. Hrvati so požrli to grenko izkušnjo in prevzeli umazano formalnost, določili so črtico po sredini in tu ni več debate, kako postavljati meje. Tako naj ostane tisoč let. In ko nikogar od nas več ne bo, bo tudi ta črtica enkrat izginila, po naravni poti. Če pa bi si kdo drznil črtico v tem ali naslednjem desetletju postaviti samo za kak centimeter bolj postrani, bi bilo konec fantastičnih dni. Toda bratje Hrvatje vedo, da so Slovenci razumni ljudje. Da se z njimi da. Samo na ta način, da nekdo prevzame odgovornost in risanje nepomembne črtice v svoje roke, lahko dosežemo vse, kar smo našteli v uvodu. Kakšen fantastičen dan!

Kdo vas strelja?

Fantastične dni imajo tudi na nacionalni TV, kjer se že veselijo prihoda Janezovega Uroša. Ne bodo se nasprotniki smejali, če se madžarski kapital umika iz Nove TV. Pa saj niso nori, da bi financirali avto, ki ne vozi več. Novo bodo ukinili, kapital preselili, kadre (kar jih še niso) prezaposlili na TV SLO in hkrati sprejeli sklep, da nacionalko plačujejo samo člani ta levih strank, ta desnih pa ne. Tudi od vseh privilegijev razvajene leve stranke bodo izginile, in to po naravni poti. Samo v tej državi se zgodi, da zmaga Svoboda, vladajo pa vaški stražarji s staro himno: Kaj nam pa morejo ...

Tudi Piranu vladajo vaške straže. Nekdo je, prosto po Borisu Johnsonu, »med čredo« poslal hudo novico, da občina že ne sme pustiti teniških igrišč v zasebnih rokah, še posebno če jih prodaja Bojan Petan. In enajst svetnikov je odločilo, da občina zanje plača skoraj pet milijonov evrov. Nihče ni vprašal, koliko stroškov ima Koper s podobno velikim teniškim centrom. Če bi vprašal in zvedel, da vsako leto pridelajo vsaj 110.000 evrov minusa, bi petkrat premislil in šestkrat počakal z nakupom. Piran že dolgo nima Casinoja, ki je ta igrišča zgradil in skrbel zanje. Po vseh privatizacijah hotelov, igralnice, marine ... tenis očitno ne nosi toliko zlatih jajc kot plavajoči zabojniki v marini. Zato Bojanovim ni bilo težko najti naivca in molzne krave. Za nagrado pa isti Bojan takole pohvali svetnike: »Še nisem srečal tako trdih pogajalcev, kot so Pirančani.« Res se je pošteno trudil, da jih je prepričal. Za dlako, za štiri glasove je šlo, pa bi bil ob milijone. Si mislite, koliko adrenalina in loterije, ko štirje zasanjani glasovi odločijo o tujih milijonih!