V nadaljevanju preberite:

Že mesece »zaskrbljeni državljani« na družbenih omrežjih opisujejo svojo sramoto, ki jo doživljajo, ko so svojim prijateljem iz tujine prisiljeni pojasnjevati dnevnopolitične dogodke v Sloveniji. Zadnji Janšev tvit, pa Hojsove in Toninove provokacije, pa rumene jopiče in neonaciste, ki v tej deželi mirno nadlegujejo državljane, pa tisoč in en psihopropagandni trik desne vlade, ki nam orkestrira splošno erozijo demokracije, človečnosti in blagostanja. Konec je z našo »nekoč ugledno« in »nekoč spoštovano« državo, se zaskrbljeni državljani ozirajo k Evropi ter upajo, da jih podpre, pa hkrati bojijo, da jih podpre. Občutek sramu se prebuja v vsej razsežnosti, ko Slovenijo opazuje neka abstraktna gmota Zahoda, kot da bi bil objektiven in verodostojen moralni subjekt zunaj države oziroma kot da bi imeli tu živeči ljudje razmagneten etični kompas in bi bili brez pravega občutka za lastno suverenost. Brez vere v »gospodovanje lastni usodi«, če uporabim patetično osamosvojiteljsko retoriko. Oni dan je pismo, v katerem kot v nekakšni politični različici igre Ouija kličejo Evropo, napisalo 167 slovenskih intelektualcev, svoj podpis je poleg stisnil še Noam Chomsky. Ugotovitvam pisma ni mogoče oporekati, videti je, da intelektualci v slovenski družbi opravljajo svoje delo. Že odkar je pismo zakrožilo, si razbijam glavo s tem, kaj natanko imajo v mislih, ko EU prosijo, da se zavzame za vedno bolj ogroženo demokracijo Republike Slovenije. Bržkone si glavo s tem belijo tudi podpisniki.