Domača galerija

Če bi bil slikar, bi svoja platna uokviril z obodom hišnega okna in podobami, ki jih izbiram v njih, kadar postavam po prostorih in iščem navdih za novi stavek ali kadar hočem še enkrat premleti in premisliti pravkar zapisanega. Pogled na sivkasto razpotegnjeno mesto in komaj še belega imena vredno zamegljeno nebo nad njim mi ne vzbudi kakšne posebne radosti: stanovanjski bloki v severnem delu Ptuja so skoraj enaki pozimi in poleti, razpotegnjeno poslopje gimnazije je brez strehe še bolj pusto, Ptujsko polje za vsem tem se je povsem zameglilo in le nekaj vzhodnohaloških gričev je za spoznanje temnejših.

Samo korak naprej proti oknu pa se motiv v okenskem okviru spremeni, razširi in zajame nov motiv. Ob gimnazijsko stavbo se primakne in nagne nad njo tik pred oknom rastoči nepozebnik z nabreklimi popki, ki je dobil ime po eni od izjemnih ptujskih gimnazijk Jeleni de Belder Kovačič. Trojčkasti popki so ponekod že odprli svoje luske in skoznje že sije bakrenorumena svetloba še vedno pomečkanih cvetnih lističev. Z oknom uokvirjena slika mi naenkrat spremeni razpoloženje ter misli potegne med vrtince redkega zimskega cvetja in redkih izjemnih ljudi, ki bi jih morali bolj poznati in jih še bolj ceniti.

Samo obrat na levo, pa se v drugem okvirju »nariše« nova pokrajinska razglednica z nasadom ogolelih jablan, ki jo poživlja le nekaj opečnatih streh ob njegovih robovih. Ali pogled v povsem nasprotno smer, kjer se nad zimzelenimi grmički bohotijo še v včerajšnjem vetru razčesana pampaška trava in še neporezane posušene krogle hortenzijinih svetov. In skozi naslednje okno nekaj mačeh, ki na belkastem ozadju kopnečega snega tako rumeno poudarjajo voljo do življenja, da se nalezeš tistega vzvišenega občutka iz galerije, ko stojiš pred umetnino, ki si jo prej poznal le po reprodukcijah v knjigah, zdaj pa si ugotovil, da je precej globlja in bolj veličastna, kot jo zmorejo predstaviti tiskarske barve ...

Samo oči in okenski okvirji so potrebni, pa si že v navdihujoči galeriji.