Dobro jutro: Skalnati goban

V gobarskem priročniku mogoče ta vrsta res ne obstaja, v naravi pa zanesljivo. Po deželi se je pred nekaj dnevi razširil glas, da rastejo gobe. Nobena tipkovnica ali kamera ne more ujeti tistih iskric v očeh in tistega veselja v glasu, ko nekdo pripoveduje, kako je na sprehodu našel dva jurčka. Če se govori o »gobah«, se večinoma še zmeraj misli na tiste posebne gobane, ki jim rečemo jurčki, v večini te naše deželice, s pestrimi vrstami rastlinja in prav tako pestrimi vrstami govorice. Lahko so lisičke desetkrat boljše v gobovi juhi ali kot okusen okrasek v kakšni jedi, ki ti jo znajo iz domačih rib ponuditi ob Bodenskem jezeru, toda jurčkov ne presežejo.

Iskanje jurčkov ima nekaj skupnega z lovom. Če odmislim, da lovec večinoma čemi na preži na drevesu in čaka, da ulov pride pred muho, in da je on večinoma negiben, v nasprotju s plenom, gobar pa mora svoj teren prečesati podolgem in počez, lesti pod nizkimi vejami in se loviti, da ne zdrsne v globoko vrtačo, in svoj ulov najti tam, kjer je pognal iz micelija. Tisto, kar je podobno lovu, so vztrajnost in potrpežljivost ter evforija ob ulovu. Jurčki so trofeje, ki se merijo skoraj tako kot kapitalni jeleni. In ko upleniš enega, res lepega, velikega, zdravega … Vsaka strast je nevarna, ker ne pozna meja.

Februarski žled pred štirimi leti je že skoraj pozabljen. Smreke so podrli, štrclje polomljenih bukev pa so obrasle mlade veje. Na obsežnih posekah je izbruhnila nova rast. Ponekod, kjer je bilo prej pretemno in neprehodno, je sonce zdaj priklicalo na plan nove klice. Med kraškimi skalami, ki ležijo med košatim, visokim drevjem in se izgubljajo na dnu zaraščenih vrtač, poganja nešteto mladih bukvic, trepetlik, jesenov; strupena bela čmerika se z belo odcvetajočimi metlastimi cvetovi ziblje na vetru, med orlovsko praprotjo se skrivajo živo vijoličasti turbani turške lilije; in iz žive skale raste orjaški goban. Enega, na strmini pod smreko, pa je pohodil jelen.