Dobro jutro: Pod milim nebom

Posebno in neopisljivo ugodje se naseli v človeka, ko se iz svojih civilizacijskih komor vrne tja, od koder je v resnici prišel. S prvimi poletnimi vročinami in dovolj toplimi nočmi mu od nevemkje pripleše gorka želja posedeti pozno v noč vsaj na odprti terasi, če že ne na trati pred hišo ali morda kar v mestnem parku, da se nad njim raztegne vsa temačna razsežnost neba. Ali povsem črna tema, če ima srečo, da sedi dovolj daleč od večjih krajev ali mest, ki na nebo sevajo svojo razsvetljeno noč.

Večina se večno spominja svoje prve pod milim nebom prespane ali prebedene noči. One na neki rečni ali morski obali ali pa one v stisnjenem ribiškem šotorčku na celonočni preži, da kakšnega kapitalnega krapa končno zamika dišeča kroglica, prebodena z zahrbtno dvojno konico. Vsak skavt se spominja svoje prve take noči, pa čeprav jih je bilo za njo še obilo.

Ne podi nas v noč brez strehe samo letna gorkota bivališč, saj je ta zdaj že zlahka ohladiti na spomladansko prijetno ali celo novembrsko drgetajoče ozračje. Pod milo nebo nas vleče neki daljni spomin, zapisan kdove kje v nas, da je v toplem delu leta vedno bilo življenje lahkotno in mnogo lažje kot v hladnem in mrzlem. Za slednje smo si zato omislili pred vetrom, snegom in dežjem zaščitena pribežališča. Prav zaradi njih smo zdaj še toliko raje na filmski predstavi pod milim nebom, na koncertu pod zvezdami, na vrtni veselici, na večerji sredi vrta, na klopci v sadovnjaku ali na robu gozda.

V soboto smo na Ptuju doživeli še operni večer pod milim nebom in trume ljudi, ki so se zgrnile na položno pobočje grička Panorama sredi mesta, se najbrž nikoli ne bi tako sproščujoče in ležerno prepustile glasbi in petju v kakšni baržunasti načičkani operni loži, kakor so jo vsrkavale zleknjene na na hitro pokošeni senožeti. Skrivnostno osvetljena grajska poslopja so privlačila pozornost le na začetku, potem pa je glasba vse skupaj povzdignila tja gor visoko pod milo nebo.