Dobro jutro: Drenikova

Do oktobra, ko so se začela prenovitvena dela (več prostora za pešce in kolesarje, vročevod, plinovod), je Drenikova veljala za tisto cesto v Ljubljani, po kateri se pelješ in ne ustavljaš, razen če tam stanuješ. Nekaj blokov, hiš, frizerski salon in bife, pa glasbena šola in športni center z dostopom od drugod. Drenikova je veljala za povezovalni most med Bežigradom in Šiško in to je bilo tudi vse. A sredi oktobra smo hitro spoznali, da je to najpomembnejša cesta pod ljubljanskim soncem. Kajti odkar so jo zasedli gradbinci, nič ni več tako, kot je bilo. Pot v kateri koli del mesta je namreč postala neznosna. Ob jutrih stojimo že na Večni poti in Vodnikovi, vožnja, ki je prej trajala petnajst minut, se je raztegnila v trikrat daljše cijazenje. Stojijo tudi na Celovški in Tivolski, ki se steka proti nabito polni Dunajski. Stoječe kolone so celo na majhnih cesticah sredi šišenskega spalnega naselja. Tudi tisti, ki se pripeljejo z Gorenjske, se čudijo nenadni gneči. Prav tako oni, ki v mesto pridejo s štajerske strani. Vsem nam se zdi, da je krivec lahko le eden: Drenikova.

Ker je urnik cestnih del zagonetna reč, je vožnja domov podobna detektivski uganki. Je Drenikova danes zaprta v celoti? Je slučajno prepovedano zavijanje na levo? Se bo dalo zaviti proti Goriški in zaobiti kaos? Vozniki stojimo v križišču s Samovo in Parmovo ulico, odpiramo okna, stegujemo vratove in pogledujemo navzdol proti Šiški.

Drenikova, ki so jo poimenovali po Franu Dreniku, Šiškarju in soustanovitelju Južnega sokola v tridesetih letih prejšnjega stoletja, namreč ni ravna. Dolgo časa je bil celo makadamska, šele sredi 70. let je postala štiripasovnica, njen podvoz pod železniško progo pa je eno tistih mest, kjer so dovoljeni grafiti. A to je tudi vse o tej nepomembni pomembni cesti sredi Ljubljane, ki bo na naših jezikih toliko časa, dokler ne bodo nekje drugje zasadili lopato in postavili obvestilo: Prenavljamo za vas!