Dobro jutro: Češnjev tat

Na sosednjo vejo prileti vrana in se začne obupno dreti name. Zlahka jo odpodim, a le zaokroži nekaj ovinkov mimo razbohoteno polne češnje, potem pa za nekaj minut izgine tja za hrastov gozd. Čez čas se spet zatrese veja nad menoj in naslednji hip zavrešči, kakor bi ji iz repa bleščeče perje na živo pulil. Ne tajim, da me je spreletel srh, a toliko sem v življenju preplezal dreves in obral na njih vsemogočih sadežev, da mi takšen glas ne more odkleniti za vejo tesno objetih prstov. Takoj za prvo sede na vrh češnje še druga. Spet se nesramno zadere. Tretja mi je že bližje in ko se zagledam v njene vranje oči, sune z glavo in močnim kljunom proti meni, ga odpre in zavrešči huje, kakor so ostale pred njo. Pa ne le enkrat, večkrat ponovi nekaj, kar se zdaj že zdi kot grožnja.

Kar naenkrat pa je na bližnjih hrastih že petnajst ali dvajset drugih vran, ki samo sedijo in so vse obrnjene proti češnji. Poskušam jih prestrašiti, a le najbližji dve poskočita za meter nazaj na nižji veji. Ona tretja pa bolšči vame in če bi jo v tistem trenutku povečali na celotno filmsko platno, ne bi mogli dobiti bolj srhljive scene. Potem sledi organiziran napad. Vse začnejo obletavati češnjo in vedno bolj predirljivo in strašljivo me podijo vstran.

Kako sem le mogel doslej misliti, da je češnja le moja, ker sem jo sadil, ker jo obrezujem, ker raste sredi mojega sadovnjaka. Zagotovo zelo podobno čutijo, slutijo tudi vrane, ko odkrijejo, da je »moja« češnja dozorela med prvimi v širši okolici. Pa pripleza na njen vrh neki bučman in se češenj ne le nazoblje do sitega, ampak jih nabere polno košaro, da jih bo zanje zmanjkalo. Skupaj »stopijo« in me enotno okarajo in obsodijo tatvine njihovega živeža.

S košaro sem se spustil na tla, one pa so še kar naprej vreščale, dokler nisem bil dovolj daleč. Šele potem so se lotile rdečih kroglic z vso ihto, kakor bi se posebej gostile po težki zmagi.