Decembrski dežniki

Omikron je te dni, razumljivo, osrednja tema viroloških, imunoloških in epidemioloških razprav. Znanstveni twitter iz ure v uro bruha nove krivulje in številke skoraj neposredno iz laboratorijev, ki se trenutno ukvarjajo predvsem z analizo, koliko se omikron izogne delovanju protiteles, ki so se ustvarila po cepljenju ali po preboleli okužbi s preteklimi različicami virusa. Stopnja izogibanja omikrona protitelesom proti dosedanjim različicam (imunski »pobeg«) je ključna za oceno, kako velike možnosti ima omikron za širjenje v populaciji. Če se omikron zaradi svojih več kot 50 mutacij v veliki meri izogne protitelesom, nastalih po cepivih ali preteklih okužbah, potem ima na razpolago za širjenje skoraj vso človeško populacijo, kot bi bil povsem nov virus. In glede na to, da je njegov potencial kuženja po prvih podatkih vsaj enakovreden delti, bo svojo priložnost za širjenje verjetno tudi izkoristil. In pljusknil ter se razpršil čez celine kot poletna nevihta, ki nikogar ne pusti suhega, ne glede na dežnike.

Prvi podatki kažejo, da omikron večinoma »pobegne« delovanju protiteles, stvorjenih proti prejšnjim različicam. Protitelesa, nastala po dveh odmerkih Pfizerjevega cepiva, na primer petkrat manj učinkovito nevtralizirajo delta različico, medtem ko omikron kar 20-40-krat manj učinkovito. To v približku pomeni, da omikron lahko že kmalu po polnem cepljenju s »starim« cepivom okuži sluznico in naredi človeka kužnega za nadaljnje širjenje virusa. Medtem pa poživitveni odmerek zaradi višje ravni nastalih protiteles verjetno zaščiti pred okužbo. Podobno dobra zaščita pred okužbo z omikronom nastane tudi s cepljenjem prebolevnikov.

Če nas bo omikron »videl« kot pretežno nezaščitene gostitelje, pripravne za poselitev, se velja vprašati, kakšna je njegova kužnost. Prvi podatki o rasti okužb v južnoafriški provinci Gauteng kažejo spektakularne in tam prej še nikoli opažene krivulje rasti. Seveda to ne pomeni, da bo omikron podobno kužen tudi v Evropi, ki je precej bolj precepljena in tudi prekužena z različico delta. Kljub temu pa prvi podatki iz Združenega kraljestva kažejo zelo hitro eksponentno širjenje omikrona s podvojitvijo primerov v treh dneh. Čeprav metoda detekcije te širitve (zmanjšan signal PCR za gen S) ni tako zanesljiva kot sekvenciranje, pa širjenje spominja na angleški prvi val, ko je bil sars-cov-2 povsem »nov« in proti njemu nihče ni bil zaščiten. In to se pravzaprav kar sklada s stopnjo omikronovega »pobega« pred protitelesi, nastalimi proti prejšnjim različicam.

Prvi podatki kažejo, da omikron večinoma »pobegne« delovanju protiteles, stvorjenih proti prejšnjim različicam. FOTO: Blaž Samec/Delo

A če nekaj prvih indicev govori o potencialnem širjenju omikrona s silovitostjo poletne nevihte, je za vse nas pomembnejše vprašanje, kaj nam vse to lahko prinese kot posameznikom in celotni skupnosti, izčrpani od dveletnega ukvarjanja s pandemijo?

Čeprav veliko naših protiteles, ki so nastala proti cepivu ali prejšnjim različicam virusa »zgreši« omikron, je dejstvo, da je omikron še vedno samo različica sars-cov-2 in njegov protein S ima še vedno veliko skupnih področij z drugimi različicami. Po cepljenju z dosedanjimi cepivi ali po okužbi z dosedanjimi različicami zato nastanejo spominske celice B, ki v dveh ali treh dneh ustvarijo široko pahljačo zaščitnih protiteles, katerih del se bo nujno vezal tudi na omikron in delno preprečeval širjenje okužbe po telesu. Še pomembnejši je nastanek spominskih celic T, ki ubijajo okužene celice, in se po cepljenju ali okužbi rekrutirajo iz širokega nabora imunskih celic, ki so manj uspešne pri takojšnji akciji proti virusu ali cepivu. Spominske celice nato živijo še več kot eno leto in so zmožne hitrega odzivanja na zelo široko pahljačo virusnih molekul, tudi ko gre za spremenjene viruse. Zato se ljudje s spominskimi celicami in z manj učinkovitimi protitelesi v krvi (ali celo brez njih) sicer lahko okužijo, vendar redko težje zbolijo, saj imajo v nekaj dneh že organizirano imunsko obrambo. Sicer dobijo viruse na sluznico, imajo tam nekaj vnetja, širijo virus naprej, vendar ne zbolijo za pljučnico. Skratka – okužbo prebolijo kot prehlad.

Ta pomirjajoči scenarij okužb velja za večino ljudi, ki so predhodno že prišli v stik s sars-cov-2 prek cepljenja ali naravne okužbe. Žal pa to ne velja za starejše in ljudi z oslabelo imunostjo. Zdrav in neiztrošen imunski sistem se še tedne in mesece po okužbi (in v manjši meri po cepljenju – zato ponovni odmerki) ukvarja s tujki, ki so povzročili vnetje ter proti njim razvija vse boljše spominske celice z močnejšo vezavo na viruse. Po drugi strani pa iztrošen imunski sistem, ki ga imajo predvsem starejši, takoj po okužbi ali vnetju zaradi cepljenja, preneha širiti repertoar in zmožnosti svojih spominskih celic. Zato okužba z nekoliko spremenjenim virusom lahko postane tudi usodna. In zato nenehno poudarjamo, da so poživitveni odmerki življenjsko nujni za starejše in imunsko oslabele ljudi. Vsi drugi (mlajši od 50 let) pa se bodo s poživitvenimi odmerki izognili temu, da širijo okužbo in s tem otežujejo življenje sebi in skupnosti, v kateri živijo.

Glede omikrona so torej zaradi zgolj preliminarnih podatkov za zdaj odprte še vse možnosti. Lahko bo poletna nevihta, ki se ji nihče ne bo izognil, prizadeti pa bodo pretežno le starejši in imunsko oslabeli, ki se ne bodo pravočasno zaščitili s poživitvenim odmerkom; manj spodbudno bi bilo, če bi omikron poleg svojih strukturnih sprememb pokazal tudi neugodno spremenjene patogene lastnosti; ni pa mogoče izključiti niti najboljšega scenarija, da se črni oblaki, tik preden se ulije nevihta, nenadoma začnejo razblinjati in posije sonce, zaradi katerega se bodo ljudje z dežniki počutili nekoliko nelagodno.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.