Darilo

Ste se že vprašali, kakšno darilo bi vam prišlo najbolj prav v letu 2019? Minili so časi, ko smo se razveselili treh pomaranč, turškega medu in toplih copat. Kasneje smo dali vse za dobro pico, partijo taroka in smučanje na Krvavcu. Zlata vreden je bil vsak opravljen izpit, stanovanjski kredit in dizelski golf iz Sarajeva ... Otroci, dopust na Dugem otoku in ulovljena lica. Varčevali smo za potope z morenami v kenijskem morju, spali v sobi legendarnega očeta Ernesta Guevare Lyncha v havanskem Miramaru, se dotikali neba na newyorških Dvojčkih in jadrali z Odisejem med Kikladi.

Ampak vse te reči zbledijo, izhlapijo. Zato sem previdno potipal najstarejšega soseda Đorđa, ki živi v stanovanjcu čez ulico s pogledom na Piranski zaliv. Od tam, zdi se, da že skoraj sto let, z distance, rahlo nezainteresirano lovi vrvež, ki hrumi mimo njegovega starega okna. Đorđo se še spominja tistega Portoroža, ki so ga preletavali hidroplani. Morja, iz katerega so reševali potnike z bombardirane ladje, plavajoče konje sredi zaliva s potopljene maone, spominja se Čapa, ki je snemal z Mastroiannijem Dekle iz solin, občasnih pregonov kakega nesrečnega lokalnega politika, ki se vsakih nekaj let znajde v nemilosti vedno novih, srboritih kapitanov.

Leta so ga izklesala v kamen, trd, neizprosen, strupeno brezčuten marmor. Za njim je ves svet, pred njim še eno negotovo leto. Doživel je vse. In kaj si takšna nepotrebna, vsega vajena, otopela strupenjača lahko sploh še želi, porečete? »Bogat ni tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki malo potrebuje,« je Đorđo ponovil Epikteta. Ampak grškemu filozofu navkljub: še kamnu dobro deneta prijazna beseda in mehka dlan. Mehkih dlani in dobrih ljudi je bilo v vseh teh stotih letih premalo. Samo reči so ostale, odtujeni predmeti, prazne besede, brez repa in glave, ničvreden vrvež, ki ropota mimo. Ustavi pa se nihče. To mu manjka. In tega si želi.