Bao

V kitajskem jeziku ima ta beseda dva pomena: »cmok« in »zaklad«. V kratkem animiranem filmu, ki je letos dobil oskarja, je to ime za materinsko ljubezen. Edina skupna stvar dveh kitajskih imigrantov v Torontu, katerih sin je odrastel in že zapustil domačo hišo, je samota, ki z vso silo pritiska na mizo s sveže pripravljenimi cmoki.

Oče razmišlja o svojem delu. Mati misli na sina. Nato pa eden od cmokov v njeni skledi oživi, se spremeni v dečka in postane materin zaklad, ki ga hrani in neguje, varuje pred nevarnostmi in težavami, zasipava z ljubeznijo, vse dokler ne odraste in pripelje dekle, materi pa sporoči, da bo odšel in živel z njo.

V napadu panike pred samoto, ki že čaka pred vrati, da bi se spet vselila v hišo, mati cmok raje poje, kot da bi mu dopustila oditi. V tem prizoru je poanta filma, ki je celotno življenje z zelo veliko nasprotujočih si čustev, vso tradicijo, pretreseno zaradi migracije čez ocean, in veliko vprašanje, kaj je pravzaprav ljubezen, umestil v malo več kot tri minute, kolikor traja. Popolno, vrhunsko delo režiserke Domee Shi. Najbolj pravično dodeljen oskar v vsej zgodovini!



Ljubezen je hrana, pravi Bao, in biti moramo previdni, da ne pogoltnemo tistega, kar imamo najraje, samo zato, ker ne moremo dopustiti, da bi odšlo stran od nas. Ljubezen je tudi samota in nanjo je treba biti pripravljen prav takrat, ko se najbolj ljubimo. Ljubezen je mati. Mati vseh drugih čustev, ki nas spremljajo vzdolž poti, ki traja tri minute vesoljskega časa in ki se imenuje človeško življenje.

Desetkrat sem gledala film Bao. In vsakič videla kaj novega. Kitajsko mamo in sebe v njej, ljubljenega sina in vse otroke, ki tako hitro odrastejo in so že na vratih samostojnega življenja. In potem pustijo mamino ljubezen v otroški sobi, skupaj z žogo in prekratkimi hlačami ter se občasno spomnijo …, da prihaja 8. marec in da je treba glasno reči: »Rad te imam, mama!«