Animalije

Rubrike s tem imenom najbrž ne poznate, a sem prepričana, da je – če ste strasten živaloljubec kot sama – ena vaših najljubših, le da ste si jo v svoji imaginaciji shranili pod drugim imenom. Kot Animalije jo je pred leti krstil moj Boštjan, in odtlej je imela že skoraj toliko nadaljevanj kot Dinastija, Santa Barbara ali Moja boš.

Gre za vse tiste nore videe o norih živali, ki počnejo nore stvari. Katere so se mi najbolj zasidrale v spomin v zadnjem obdobju? Lama Alfie je morda najbolj simpatično bitje, kar sem jih videla. Vede se kot pes, le da muli seno in si pusti piliti nohte. Ara, ki se krohota, kot bi trla orehe, ko jo lastnik žgečka po trebuhu. Neznani ptiček z razprto perjanico, ki se je očitno zagledal v človeka, jaguar, ki prede od ugodja, medtem ko ga neznana roka z druge strani kletke čoha po glavi. Pa vse čudovite sove, ki radovedno vrtijo glave, kozlič, ki se je zapletel v verbalni konflikt z možakarjem, pa pa ... Včasih v rubriko Animalije priletijo tudi fotografije, kot na primer tista z ovnom, ki se je šest let izmikal striženju. Odkar so v Romuniji ujeli risa Goruja, ki bo kmalu preseljen v Slovenijo, obsesivno spremljam vse o bitjih s čopki na ušesih.



Res je, prenekateri videi so pocukrani in – heh – zato preprosto »kisli«, a vseeno se v vsako od bitij, ki v njih nastopajo, nesmrtno zaljubim. Ko na facebook dobim novo pošiljko, ki jo takoj odprem, se za nekaj trenutkov prestavim tja, kjer čutim, da sem najbolj doma, k tistim, s katerimi bi poleg najbližjih najraje preživljala čas. Čeprav branje Animalij ni najbolj blagodejno za delovno zbranost, je najboljša mogoča antistresna tableta.

Na spletu mrgoli strani, ki hranijo več milijonov takšnih, kot sem jaz. Zakaj smo si dovolili zapreti se v pisarne in svet spremljati prek zaslona pred seboj? Ščepec pozitivne norosti bi prišel zelo prav.