»Angleži«

Položaj je bil precej neugoden. Znašla sem se v kupeju s tremi mladci. Tole morda spominja na Strah pred letenjem, legendarni roman Erice Jong, ki že v uvodu pričara naslednji prizor: ženska se znajde v letalu skupaj s sto in še nekaj psihoanalitiki, ki letijo na kongres; od teh jih je šest njenih bivših terapevtov, sedmi je njen mož …

Sama z mladci na mednarodnem vlaku za Dunaj nisem bila v nikakršni povezavi. Še istega jezika nismo govorili. Njihov je bila razigrana angleščina, moj štajerščina, ki pa je do izraza prišla le ob prihodu sprevodnika, s katerim sva si izmenjala en lep dober dan. Mladeniči so se zabavali z zgodbo o Angležinji z veceja. Žal mi med njihovim hehetanjem in univerzalno razumljenimi vzkliki oh, my god!, can't believe!*, ki jim je obvezno sledila enako univerzalna kletvica, ki se tudi po štajersko začenja s f …, vse do konca potovanja ni uspelo razbrati, ali je bil poleg punce angleški tudi vece. Ali je bil morda samo »poljski« …

Ko se tako trije »Angleži« in moja malenkost počasi bližamo cilju, zabavno potovanje doživi preobrat. Ženski glas v slovenščini, nato še v nemščini napove, da se bližamo izstopni postaji. Pripravim se na odhod. Zapnem plašč, pospravim prenosnik in vstanem. Mladci so ob odhodu motečega dejavnika še za stopnjo bolj razposajeni. Kar vlak zavre. Zanese me, uspešno se ujamem, a pri tem s petko pohodim enega od »Angležev«. Rečem oh, sorry**, kar se iz njega usuje, ko iz onega nesrečnega junaka, slovenskega kmečkega fantiča iz Rovt, ki je še isti hip, ko je okusil nemške šole, pozabil na materni jezik. Dokler ni nekoč stopil na grablje ... Čim ga je slovenski »štil« lopnil v čelo, je fant pozabil nemščino in je prav po rovtarsko preklel »preklete grablje«. Tudi mladenič iz kupeja je tisti hip, ko ga je zadela petka mojega čevlja, pozabil na angleščino in v svoji bolečini v sočni slovenščini klical na pomoč vse svetnike z mater božjo na čelu … Lahko sem samo ponovila opravičilo. Po rovtarsko sem rekla: »Oprosti.«

*O, bog!, Ne moreš verjeti!

**Oprosti!