Akademski kargo kult

Ko so si vojaki med drugo svetovno vojno na odročnih pacifiških otokih postavljali oporišča, so lokalnim prebivalcem, ki pred tem pogosto še niso bili v stiku z zahodno civilizacijo, občasno delili hrano v konzervah, oblačila in druge industrijske izdelke. Ker domačini večinoma niso razumeli, zakaj so se tujci nenadoma nastanili na njihovih otokih in s seboj prinesli najrazličnejša darila, so si poskušali prihod letal in ladij s tovorom pojasniti s pomočjo svoje mitologije. Med vaščani so začele krožiti zgodbe, da so industrijski izdelki (tovor, kargo) pravzaprav darila, ki jim jih prek posrednikov pošiljajo bogovi in umrli predniki.

Po koncu vojne so vojaki otoke zapustili enako hitro, kot so nanje prišli, in domačini so čez noč ostali brez daril, na katere so se že močno navadili. Ker ni kazalo, da se bodo prišleki vrnili, so se odločili, da bogove kar sami prepričajo, naj jim še naprej dostavljajo tovor.

Naloge so se lotili zavzeto in sistematično. Ob pristajalnih stezah opuščenih letališč so prižgali plamene, kot so to prej počeli vojaki, da bi letalom pokazali, kje morajo pristati. V opuščenem nadzornem stolpu so momljali v leseno palico, izrezljano v obliki mikrofona, na glavo pa so si nadeli iz lesa izrezljane slušalke. Kljub velikim naporom jim bogov v obliki letal, polnih tovora, nikakor ni uspelo priklicati.

Izraz »kargo kult« ima danes širši pomen, kot je zgolj poimenovanje nekaterih verovanj s področja Melanezije, pri katerih so verniki izvajali najrazličnejše rituale, s katerimi so želeli oživiti dotok tovora. Z njim označujemo posnemanje zgolj zunanjega videza dogajanja, ne da bi razumeli njegovo dejansko vsebino, z željo, da bi proizvedli enake učinke.

Kargo kulti so lahko dobra osnova za razmislek o družbenem pomenu znanosti. V množici idej, ki krožijo med ljudmi, je pogosto težko presoditi, kateri lahko zaupamo in kateri ne. Nihče ne more samostojno slediti vsem novim spoznanjem, zato je nujno, da se pri odločitvah opiramo na nasvete strokovnjakov. A kako naj vemo, kateremu strokovnjaku lahko zaupamo?

V modernih družbah imajo akademsko-univerzitetno-znanstvene institucije javna pooblastila, na podlagi katerih skrbijo za hierarhijo v strokah oziroma vedah. Strokovni nazivi, izobrazba in podobne oznake so nam v veliko pomoč, ko se odločamo, komu lahko zaupamo, ko potrebujemo nasvet strokovnjaka. Pogoj za delovanje takšnega sistema označb pa je, da stroka res nenehno in brezkompromisno skrbi za hierarhijo v svojih vrstah. Če se začne širiti dvom, da hierarhija nazivov ne ustreza dejanskemu znanju in sposobnostim, začne zaupanje v stroko upadati, saj začnejo ljudje iskati alternativne sisteme za preverjanje, komu je treba zaupati.

Tradicionalno se hierarhija v stroki gradi od zgoraj navzdol. Posamezniki, ki jim večina priznava strokovnost, podeljujejo oznake novim strokovnjakom, ki se jim zdijo zaupanja vredni. Ključno je, da strokovnjaki s svojo strokovno in osebno integriteto jamčijo za svoje odločitve in so jih pripravljeni v vsakem trenutku zagovarjati.

Žal smo pri nas pred nekaj desetletji ugotovili, da tradicionalen sistem vrednotenja strokovnosti za naše okolje ni več ustrezen. Večina ved je že skoraj popolnoma opustila vzpostavljanje strokovne hierarhije na podlagi vrednotenja in medsebojnega primerjanja strokovnjakov, ampak je to delo prepustila algoritmom. Zelo poenostavljeno rečeno, se življenjepis in dosežki posameznika zdaj vpišejo v algoritem, ki nato določi njegovo mesto v strokovni hierarhiji.

Na prvi pogled se morda zdi, da je takšen sistem pravičnejši, bolj transparenten in odprt, a žal večinoma ni tako. Poleg tega da nihče za odločitve in morebitne napake ne prevzema odgovornosti, je težava tudi to, da so algoritmi večinoma zelo preprosti, saj le seštevajo in preverjajo podatke. Eden od pogojev za napredovanje, ki naj bi dokazoval mednarodno prepoznavnost strokovnjaka, je dokaz o nekajmesečnem neprekinjenem bivanju na tuji raziskovalni instituciji. Če malo karikiramo, algoritem prek podatka, da je posameznik nekaj študijskih mesecev preživel na Hrvaškem, v Trstu ali Gradcu, hitro presodi, da gre za mednarodno prepoznavnega strokovnjaka, in mu, če izpolnjuje tudi druge pogoje, podeli naziv denimo rednega profesorja.

Nenavadno je, da akademsko-univerzitetna sfera sama še ni opazila, da je vzpostavila nekakšen akademski kargo kult. Podobno, kot so postopali verniki tihomorskega kulta tovora, ko so želeli letala prepričati, da bi začela ponovno pristajati in jim dovažati tovor, tudi verniki akademskega kargo kulta verjamejo, da se bosta kakovost in hierarhija v strokah vzpostavila že s tem, da bodo samo z algoritmi preverjali podatke v življenjepisih in bibliografijah, ne bo pa jim treba pregledati vsebine dela posameznikov in prevzeti osebne odgovornosti za odločitve, ki jih sprejemajo.

V zadnjih letih se je obseg financiranja znanosti pri nas zelo zmanjšal, na kar raziskovalci nenehno opozarjajo. Malokdo pa pomisli, da so morda letala s tovorom oziroma denarjem pri nas začela redkeje pristajati ne le zato, ker politika in širša javnost ne razumeta družbenega pomena znanosti, ampak tudi zato, ker akademsko-univerzitetna sfera svojega dela, ki je v prvi vrsti brezkompromisno razločevanje med dejanskim in zgolj navideznim znanjem ter pravimi in lažnimi strokovnjaki, ne opravlja dovolj vestno.

Če začnemo kar na vrhu strokovne hierarhije, nam veliko o stanju in vrednotah akademskega sistema pove že primerjava spletnih strani britanske (royalsociety.org) in slovenske akademije znanosti (sazu.si). Če so spletne strani najstarejše nenehno delujoče znanstvene akademije na svetu polne informacij, priporočil, strokovnih opredelitev, pobud in podobnih za javnost pomembnih in zanimivih vsebin, so na spletni strani SAZU bolj ali manj objavljena le dolgočasna sporočila za javnost.

***

Sašo Dolenc je dr. filozofije, fizik, publicist in urednik portala Kvarkadabra

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.