Afganistansko prekletstvo

V ponedeljek se je v katarski Dohi začel najverjetneje odločilni krog mirovnih pogajanj med predstavniki ZDA in talibi. Sočasno je v javnost prišlo zadnje poročilo Združenih narodov o številu žrtev v večnem afganistanskem konfliktu, ki je letos vstopil v svoje štirideseto (!) leto. Poročilo dokazuje, da je bilo leto 2018 najbolj krvavo v zadnjih desetih letih, odkar se metodično beleži število žrtev lokalne, regionalne in globalne vojne pod Hindukušem.

Pogled na grafe in v statistiko jasno kaže, da se je število samomorilskih in bombnih napadov, ki jih izvajajo talibi in druge uporniške skupine na čelu z lokalno franšizo samooklicane Islamske države, povečalo premo sorazmerno z intenzivnostjo – zdaj končno uradnega – dialoga med vodilno afganistansko milico in odposlanci Washingtona, ki v Afganistanu bojuje svojo z naskokom najdaljšo vojno v zgodovini. Ta bo jeseni – ob obletnici padca talibskega režima – dopolnila osemnajst let.

Kljub mirovnim pogajanjem, v katerih ne sodelujejo iz dneva v dan šibkejše in bolj nekompetentne afganistanske oblasti, ki nadzirajo le še tretjino ozemlja, je skoraj nemogoče verjeti, da bi se vojna lahko preprosto končala. Zelo povečano število ameriških bomb in talibskih samomorilskih napadov v zadnjih mesecih, ki jih je mogoče pripisati taktiki izboljševanja pogajalskih izhodišč, ob rekordnem številu žrtev nikakor ne obetajo miru.



Osnovni pogajalski motiv ZDA, ki bodo do konca aprila za polovico zmanjšale svojo vojaško prisotnost in bodo v Afganistanu navzoče z le še 7000 vojaki (in najmanj 12.000 pripadniki zasebnih varnostnih podjetij), je »izbojevati« čim mehkejšo izhodno strategijo. Ne bo šlo: repi so preveč krvavi, država je padla, geostrateške razmere in razmerja so bolj zaostrena kot kadarkoli po koncu hladne vojne, Afganistan pa, ponovno, postaja presečišče številnih interesov: ameriških, ruskih, kitajskih, indijskih, pakistanskih, savdskih …

Tudi pogajalski motiv talibov je vprašljiv, saj bodo v primeru ameriškega dokončnega umika gotovo storili vse, da najprej »pometejo« z ostanki centralnih oblasti, potem pa z nekaterimi varnostno-obveščevalnimi službami prevzamejo nadzor nad celotno državo. Ne, resnih pričakovanj od mirovnih pogajanj ne gre imeti. Nasprotno! Zdi se, da želijo ZDA pred svojim dokončnim umikom čim bolj oslabiti talibe, kar pa se je po letu 2001 vedno znova izkazalo za, milo rečeno, napačno taktiko.

Vojna talibe krepi. Vojaško jih je nemogoče poraziti. Za politični preboj pa do zdaj ni bilo dovolj politične volje – tudi zato, ker so ZDA skupaj s svojimi drugorazrednimi evroatlantskimi partnericami računale, da se bodo afganistanske oblasti vendarle postavile na noge. Pa se, seveda, kljub sto milijardam dolarjev, niso. In se še dolgo ne bodo. Tako dolgo, da si ni težko predstavljati, kako bodo talibi kot zmagovalci – tokrat v vojni proti sili vseh sili – podobno kot septembra 1996 spet vkorakali v Kabul.