Abonma za kohezijsko instalacijo?

Vlada Marjana Šarca je danes na oblasti natanko 171 dni. Odhaja njen tretji minister, glede na sedanji razvoj dogodkov bo nemara kmalu na vrsti še kakšen. Obenem se na vstop v vlado pripravlja novi minister za kulturo. Stran Wikipedije, ki beleži ministrska imena in njihov rok trajanja, je ime Zorana Pozniča, akademskega kiparja in za zdaj še direktorja Zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje, že vestno zabeležila.

Najprej na Cankarjevi 5, potem na Maistrovi 10 v Ljubljani se je od prvih demokratičnih volitev leta 1990 zamenjalo štirinajst ministrov za kulturo, še trije so bili za to funkcijo začasno pooblaščeni. Tri je odnesel predčasni padec oziroma zamenjave v vladi, trije so odstopili. Iz iste stranke kot premier so bili ministri le v prvi Peterletovi vladi, v dveh Drnovškovih in obeh Janševih, v vladi Alenke Bratušek, le da minister ni bil član stranke.

Trinajsta vlada po vrsti tako čaka na petnajstega ministra za kulturo. Tako kot štirinajsti, Dejan Prešiček, tudi novi kandidat pripada kvoti Socialnih demokratov. In tako kot štirinajsti je vstopil v stranko dve minuti pred dvanajsto. In še: tako kot širša javnost ni poznala Prešička, enako velja za Pozniča – če izvzamemo njegovo lokalno okolje, v katerem velja za priljubljenega in uspešnega direktorja.

Prvi minister, danes že pokojni dr. Andrej Capuder, se je v zgodovinski spomin zapisal s provokativnim govorom, ki ga je na začetku svojega mandata imel v cistercijanski opatiji v Stični in zaradi katerega je kulturna javnost skočila do neba – »Ora et labora« (Moli in delaj). Tega si gotovo ni zaslužil. Navsezadnje je bilo med njegovimi številnimi nasledniki le malo takih, ki bi jih bilo mogoče glede na njihovo izobraženost in intelektualno prodornost primerjati s pisateljem, vrhunskim prevajalcem in univerzitetnim profesorjem Capudrovega kova. A to spet ne pomeni, da so v kabinetu ministra za kulturo sedeli posamezniki, ki tam niso imeli česa iskati. Nasprotno.

Večina dosedanjih ministrov je bila tako ali drugače kulturne provenience. Ko so postali kandidati, jih je širša, ne le kulturna javnost že poznala. Štirje so bili doktorji znanosti. V svojem delu so bili nekateri bolj in drugi manj ambiciozni in aktivni, večina je pri napovedanih spremembah naletela na nasprotovanja teh ali onih kulturnikov, kolikor toliko pa so bili uspešni predvsem tisti, ki so bili iz premierove kvote. Nobenemu sicer ni uspelo »utečenega stanja stvari« razliti po dvorišču in postaviti nov, sodoben in učinkovit vodovod. Status quo in s tem določena mera cone udobja je še vedno prevladujoč »kulturni model«, ki ga lahko ogrozi samo ekonomska kriza, in za zdaj se še ni rodil junak, ki bi ga bil sposoben prenoviti, karte in prioritete premešati drugače ter pri tem seveda preživeti. V zadnjem primeru kljub lobističnim operacijam in manevrom vse močnejših interesnih kulturniških vnukov iz ozadja.



Ob vsem tem ne smemo prezreti, da je bilo »kontinuitete«, ki je dajala vsaj vtis, da vladi za kulturo kot enem vitalnih družbenih »sistemov« ni vseeno, s Cerarjevo vlado konec. Ministrstvo je prišlo v roke Desusu, stranki, ki jo kultura zanima manj kot lanski sneg. In čeprav so sredi mandata dobili popravni izpit, ga niso opravili. Zato ne preseneča, da smo dandanes soočeni z degradacijo ministrstva kot politično strokovnega organa. Stroke je tam vse manj, vse več pa začasno odloženih političnih kadrov in nezdravih ambicij, ki so pred časom dosegle vrhunec tudi v desetinah prijav mobinga. S Šarčevo vlado se ta trend ni ustavil, ampak se stopnjuje. Tega ni pokazalo samo dogajanje ob aferi zaradi instrumentov, dovolj je že pogled na mesta generalnih direktorjev nekaterih direktoratov, nemalokrat pa tudi na člane komisij, ki odločajo o rezultatih pomembnih kadrovskih in še kakih razpisov.

Kandidat za prihodnjega ministra se je stranki menda javil sam. Načelno ni s tem nič narobe. Nasprotno, prav je, da ljudje svojih poklicnih ambicij ne skrivajo. Prav pa je tudi, da zmorejo odgovorni te ambicije ustrezno ovrednotiti.

O Pozniču ne vemo veliko. Zato je vsak apriorni dvom o njegovih sposobnostih ter poznavanju pasti in čeri slovenske kulture lahko tudi predsodek. Vemo pa tole: Zavod za kulturo Delavski dom Trbovlje se je prijavil na javni razpis, ki se ga drži več sumov, tudi sum korupcije in neenakih pogojev za vse potencialne prijavitelje. Na razpisu bosta izbrana dva prijavitelja, eden iz vzhodne kohezijske regije, kamor sodi Delavski dom Trbovlje, in eden iz zahodne. Vsak od njiju bo prejel 4,5 milijona evrov. Prijavili so se trije, iz vzhodne regije samo Delavski dom Trbovlje. Zmago ima zagotovljeno.

Izbrani prejemnik sredstev bo hkrati s sklepom o izboru povabljen k podpisu pogodbe. Tako podpisnik sklepa kot podpisnik pogodbe je seveda minister za kulturo. Drugi podpisnik pogodbe je direktor zavoda, ki bo na razpisu uspel. Zoran Poznič je trenutno še direktor Delavskega doma Trbovlje. Če bo postal minister za kulturo, direktor seveda ne bo več. A s tem merila vsaj videza nepristranskosti vseeno ne bo mogel izpolniti. Izločiti pa se iz postopka tudi ne bo mogel. Za začetek mandata že drugega ministra za kulturo v tej še vedno rosno mladi vladi in ob številnih starih dilemah to ni najboljša popotnica.