Saksofon z Maistrove 10

Razplet (melo)drame v nekaj dejanjih in z nekaj presenetljivimi obrati ni bil presenečenje. Premier je sprejel ponujeni odstop ministra za kulturo in mimogrede opozoril, da se morajo posloviti tudi njegovi najožji sodelavci. Očitno zato, da na to ne bi kdo pozabil. Velja pa opozoriti na Šarčev stavek, da sindikat in zaposleni na ministrstvu ob Prešičkovem odstopu ne bi smeli odpirati šampanjca. A takoj je treba dodati, da posebnih razlogov za nazdravljanje s penino nima nihče. Ostal pa je problem, in sicer na več ravneh.

Prva se tiče ministra samega. »Prevažanje paketov« ni bila napaka, ampak nezakonita, čeprav morda za koga trivialna vožnja zasebnega saksofona z javnim vozilom. Za saksofon mogoče dobra izbira, za ministra gotovo slaba odločitev.

Tudi druga raven zadeva ministra. Ali so hude obtožbe o njegovem vedenju resnične, zdaj preiskuje policija. Ne tak ne drugačen odgovor ne bo razlog za praznovanje, čeprav iz čisto drugih razlogov.



Tretja raven je raven samega ministrstva. Ob podatkih o številu prijav mobinga za leto 2017, ki z naskokom presega vsa druga, bistveno večja ministrstva, je očitno, da je na Maistrovi 10 že nekaj časa nekaj zelo narobe. Ali gre za posledico ustroja samega uradniškega sistema, v katerem lojalnost šteje več od strokovnosti, za trmasto nasprotovanje kakršnimkoli spremembam ali za naključni splet osebnih zamer, je vprašanje, na katero bo treba hitro odgovoriti.

Četrta raven zadeva kulturno politiko. Ravno ko se je zazdelo, da se utegne zgoditi kakšen korak naprej, je kulturna politika spet obsojena na stopicljanje na mestu. Natančneje: na dva koraka nazaj k drugi neveseli zgodbi zadnjih dni. H komediografu Kobalu in njegovi plagiatorski trapariji.

Ni kaj, izzivalna popotnica za bližnje osmofebruarsko obhajanje.