Znanost – za koga?

Ob napovedi včerajšnjega shoda za znanost se mi je pojavilo očitno vprašanje: koga nagovarja? Odhajajoče ministrice in poslancev verjetno ne. Morda politike, ki bodo po volitvah prevzeli krmilo in odmerjali kos pogače za znanost? Nisem vedeževalka, a upam si napovedati, da se bo položaj slovenske znanosti zelo redko, če sploh, pojavil med temami predvolilnih razprav. Morda pa je namen shoda, da ne nagovarja le politike, pač pa tudi širšo javnost – tisto, ki bo čez nekaj tednov izbirala prihodnjo garnituro poslancev? So politiki le odsev družbe, ki se premalo zaveda pomena in vrednosti znanosti in raziskav?

Da je znanost tista, ki nam je omogočila, da (v razvitih delih sveta) živimo neprimerno bolje, da se je povprečna smrtnost otrok na svetu znižala za več kot polovico v zadnjih dvajsetih letih, da se je pričakovana življenjska doba Zemljank in Zemljanov ob rojstvu v zadnjih 55 letih podaljšala za skoraj dvajset let, se marsikdo ne zaveda ali ne pomisli na to.

Vsak dan, na vsakem koraku

Če primerjam sebe in svoje prababice in pradedke, ki so pred sto leti živeli v tipičnih kmečkih hišah tistega obdobja: brez elektrike, kopalnice, centralnega ogrevanja, »potovali« so peš ali na vozu najdlje do sosednjih vasi in imeli omejen dostop do izobraževanja. Jaz pa sem se kot vsako jutro, tudi na jutro dneva, ko je bilo treba opozarjati na pomen znanosti, zbudila v ravno prav toplem stanovanju, si s pritiskom na gumb skuhala kavo in med počasnim prebujanjem (po grdi navadi) na mobilnem telefonu preverila e-pošto ter na družbenem omrežju preletela zadnje objave prijateljev. »Kakšna je povezava z znanostjo?« se morda sprašujete ... Vsakršna. Prav vsako od naštetih vsakdanjih opravil temelji na rezultatih preteklih znanstvenih raziskav.

Na to, koliko pridobitev znanosti sem včeraj uporabila med delom v službi, nisem imela časa biti pozorna. Kaj šele, ko sem pred dvema tednoma šla na službeno pot z letalom ali pred tremi tedni na preiskavo z jedrsko magnetno resonanco.

V vsem tem seveda nisem nič posebnega, pravzaprav sem za svoj poklic in starost zelo povprečna uporabnica sodobne tehnologije. Pridobitve znanosti in tehnologije uporabljamo vsi na vsakem koraku, a se tega niti ne zavedamo. Spremljajo nas od jutra do večera, od rojstva do smrti. Zdijo se nam samoumevne. Pa niso.

Morda bi se pomena znanosti vsi skupaj bolj zavedali, če bi bila pogosteje prisotna v medijih. Na prste ene roke lahko preštejemo vodilne slovenske medije (med te izjeme spada časnik, ki ga ravnokar listate), ki imajo stalno rubriko, posvečeno znanosti. V najbolj gledane termine televizijskih programov zaide znanost (v nasprotju s športom, na primer) samo ob izrednih dogodkih, kot so revolucionarna svetovna odkritja, podelitve Nobelovih nagrad in vrhunski dosežki slovenskih raziskovalcev na svetovni ravni (ki jih je, mimogrede, veliko več, kot jih zasledimo v medijih). Je vsakdanja politika, včasih celo politikantstvo, res zanimivejša od razlaganja – poljudnega, večini razumljivega – znanstvenih dosežkov? Redka so področja človekovega udejstvovanja, ki nam dolgoročno izboljšujejo življenje, kakor nam ga je že in ga še bo znanost.

Če se zavedamo njenega pomena ali ne, znanost kroji razvoj družbe in našo prihodnost. Od znanosti pričakujemo, da bo rešila bistvene probleme sodobne družbe, probleme, povezane s prenaseljenostjo Zemlje in onesnaženostjo okolja, zagotovila energijske vire za nadaljnji razvoj, še naprej podaljševala življenjsko dobo in zviševala kvaliteto življenja ... Gledano z ožjega, nacionalnega vidika pa tudi, da bo prispevala (bodisi s strokovnim sodelovanjem bodisi z izobraževanjem kadrov) k ohranjanju in dvigu konkurenčnosti Slovenije na svetovnih visokotehnoloških trgih.

Koliko denarja smo za to naložbo v našo prihodnost pripravljeni nameniti? V proračunu Republike Slovenije za leto 2017 je bilo »znanstveno-raziskovalni dejavnosti« (po rebalansu) namenjenega okoli pol odstotka BDP. V absolutnih številkah to pomeni okoli 100 evrov na prebivalca na leto. Avstrija, na primer, je leta 2017 namenila raziskavam odstotek BDP, absolutno okoli 500 evrov na prebivalca, Finska pa okoli 0,7 odstotka BDP ali absolutno okoli 330 evrov na prebivalca. Leta 2015 (številke so verjetno podobne tudi za druga leta) je v povprečju vsak Slovenec, starejši od 15 let, popil 11,5 litra čistega alkohola. Toliko ga je v približno 100 litrih vina, in če vzamemo ugodno ceno vina (ali pa slabo vino) po tri evre na liter, ugotovimo, da za alkohol porabimo v povprečju 300 evrov na leto. Če izdatke za znanost v Sloveniji preračunamo na prebivalce, starejše od 15 let, znašajo manj kot 150 evrov. Torej smo znanosti namenili več kot polovico manj denarja, kot smo ga porabili za nakup alkohola.

Kakršnakoli nadaljnja razprava o denarju nima smisla, številke povedo vse. Včerajšnji shod, pa tudi lanski ter veliko drugih bolj ali manj odmevnih dogodkov, ki so jih pripravili slovenski raziskovalke in raziskovalci, je namenjenih celotni družbi. Da se zavemo, da znanstvene raziskave, resda dolgoročno, prinašajo blaginjo in višjo kvaliteto življenja vsem nam.

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva. 

Andreja Gomboc, dr. fizike, je profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici in urednica Portala v vesolje.