Življenje po virusu

Po spletu kroži intervju s prof. Walterjem Veithom, ki se sklicuje na uradni dokument nemške vlade iz leta 2013. Strašljive napovedi izpred ducata let se vrstijo s tako presenetljivo natančnostjo, da se predvidevanja zdijo vse bolj podobna načrtu. Pandemija bo trajala tri leta, pravi.

Izbruhnila je enkrat leta 2019, zanesljivo prej, kot jo je kitajska vlada oktobra ali novembra priznala. Preden bodo iznašli cepivo, preden ga bodo preizkusili, potrdili, proizvedli in preden nas bodo vse cepili z njim, bomo globoko v letu 2021. Tri leta torej.

Zgodilo pa se je to, kar se ni še nikoli. Svet se je ustavil. Prizemljena so letala, zaprta so letališča, velike turistične križarke se prazne zibljejo na valovih, še jedrska letalonosilka je pet tisoč marincev poslala domov. Ne smemo se združevati, še srečevati ne. Ne smemo v letala, metroje in na avtobuse, ne smemo na stadione, v kinodvorane in na koncerte, tudi demonstrirati ne. Zaprli so nam hotele, gostilne, bifeje, še na jutranjo kavico nimamo kam. Drug drugemu smo postali nevarni, vsakdo nas lahko okuži in vsakogar se je treba bati. Vseh dimenzij prisiljenega razdruževanja in izoliranja si še predstavljati ne moremo. Tudi industrija stoji.

Če zboli en sam poslanec, gre ves parlament v karanteno, grozi Janša, ki bi rad posebna pooblastila, vojsko na schengenskih nemejah, nadzor nad telefoni in gibanjem državljanov, pravico vstopa v stanovanja in vodenje države z dekreti in brez referendumov.

Naučili smo se, da je vsakega zla enkrat konec in da bo tudi ta zoprni virus, tako kot že mnogi pred njim, nekega dne izginil. Le tega ne vemo, kako in če sploh se bo življenje postavilo v stare tirnice? Bati se je, da bo škoda v pomembnem delu nepopravljiva. Koliko strahov in prepovedi bo še naprej ostalo? Kako se bomo spremenili mi?

Energetika, pravijo, bo tako kot telekomunikacije in IT najmanj prizadeta. Farmacevtska industrija je pač vedno med zmagovalci. Vprašanje je, kako se piše avtomobilski industriji, ki je že v krču. Recesija, kakršne še ni bilo, bo oklestila kupno moč, masovnega in eksotičnega turizma bo v veliki meri konec. Hrepenenje po odklopu in spremembi seveda ne bo ugasnilo, in prav mogoče, da bo prisilno razdruževanje spodbudilo drugačno mobilnost, drugačno avtomobilsko ponudbo in drugačne turistične storitve.



Velike spremembe so se vedno dogajale le po velikih katastrofah. Povsem zanesljivo je, da se bo svet spet postavil na noge in da bo tudi gospodarstvo po prenovi spet zacvetelo. Ni pa jasno, po katerih spoznanjih, izkušnjah in na novo pridobljenih vrednotah bomo na tretjem kamnu od sonca zastavili na novo.

Nekje vmes med Frančiškovo ljubeznijo do bližnjega in severnjaško »brigaj se zase in za svoje kljuse« se je moralno utemeljila Evropa, ki je, potem ko je osvojila svet in, zdi se, premagala vojno, klecnila, ko je šlo zares. Nizozemski vojaki so gledali stran, ko so Mladićevi vojaki pobijali Bošnjake pod njihovo zaščito. Nemci so po gusarsko zaplenili tovor zaščitnih mask, ki jih je Slovenija iz Kitajske uvažala skozi Hamburg, pa tudi sicer za solidarno reševanje krize ne slišijo dobro. Švedi preizkušajo čredno prekužitev celotne populacije, da bi bile pandemične omejitve kar najmanjše, in pač tvegajo nepredvidljivih tisoče življenj. Italijani in Španci pa so s svojo nonšalanco virusu pravzaprav odprli vrata v Evropo.

Le Kitajci, ki so posameznika, na katerem od renesanse stoji evropska kultura, pač presegli, nas navdušujejo s kolektivistično učinkovitostjo in po novem, po izvozu wuhanskega virusa tudi z dotlej neznano dobrotljivostjo.

Zgodovina bo seveda mlela naprej in nevidna roka trga nam bo še naprej krojila življenja. Naučili smo se ponižnosti in ubogljivosti in, če ni bilo dovolj, bo pač treba vajo ponoviti.

-------
Jure Apih je nekdanji urednik in direktor Dela
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.