Zgovornost molka

Medtem ko smo se v Sloveniji pripravljali na novoletne praznike, je 23. decembra blizu naše države več kot 1300 beguncev ostalo brez strehe nad glavo. Begunsko taborišče Lipa v Bosni in Hercegovini – šotorišče s popolnoma neustreznimi bivalnimi razmerami in brez osnovnih humanitarnih standardov, ki naj bi ga tako ali tako pred zimo zaprli – je pogorelo. Begunci so teden dni životarili v snegu, vetru in temperaturah pod ničlo, brez tople obleke in obutve, z enim skromnim obrokom na dan. Ne glede na to, da gre za neizmerno humanitarno in politično katastrofo v naši neposredni bližini (ki sicer traja že več let), smo prvih nekaj dni o tem komaj zasledili kakšno novico, nekaj krajših, obstranskih novic pa smo lahko prebrali šele po dobrem tednu dni. Še zgovornejši je bil politični molk: nihče od slovenskih politikov – še posebno bolj liberalnih, koliko jih sploh še imamo – o celotni zadevi ni rekel niti ene besede. Ta molk je težko razumeti drugače kot sporočilo, da takšni dogodki za nas pravzaprav niso zares pomembni oziroma da se nas kaj dosti ne tičejo.

V zadnjih letih smo se že navadili, da številni slovenski mediji – razen nekaterih res odličnih novinarjev – o migracijah pogosto poročajo zgolj še v črni kroniki. Po eni strani lahko beremo o številkah ujetih migrantov in tihotapcev, po drugi strani pa o policijskem reševanju življenj beguncev, ki se skrivajo v gozdovih. Takšne novice, ki se sicer kažejo v podobi nekakšne objektivnosti in nevtralnosti, so v celoti prevzele politično retoriko »nevarnih tihotapskih mrež«, »nezakonitih migrantov« in »požrtvovalnih policistov«; politično retoriko, katere namen je zakriti smrtonosne migracijske politike in odgovornost evropske, tudi slovenske politike. Da ta ista požrtvovalna policija migrante vrača v roke hrvaške policije, ki jih pretepa in muči, ter da ti migranti na koncu pristanejo v razmerah, kakršne so trenutne v BiH, mediji, še manj pa seveda politiki, redko omenjajo. In čeprav vsi vemo, da se to dogaja – tudi Ministrstvo za notranje zadeve RS, javno zanikanje je pač zgolj stvar politične strategije – na koncu v to retoriko oziroma molk vsi privolimo.

Ljudje so se seveda naveličali brati o migracijah in migrantih – veliko jih ima namreč svoje probleme, še posebno v času epidemije, ko se mnogi spopadajo z izgubo služb, vzponom vse bolj totalitarnega načina vladanja in tudi s strahom pred izgubo svojih pravic. A vendar kljub temu v javnosti o teh temah ne smemo obmolkniti ali pa razpravo prepustiti zgolj politični desnici.

Situacija okoli taborišča Lipa – ki je le en košček dolgoletne migracijske katastrofe v BiH (in širše) – je izredno tragična, a vendar poveden primer smrtonosne politične igre, ki jo igrajo Evropska unija in njene države članice, skupaj s Slovenijo, ki odgovornost za begunce prepuščajo osiromašenim in politično oslabljenim državam, svojo politično vest pa si perejo s pošiljanjem denarja. V BiH, državi s številnimi slabo delujočimi ravnmi oblasti in z močno politično vlogo »mednarodne skupnosti«, je to še toliko bolj očitno. Prve žrtve takšne migracijske politike so seveda begunci, a tudi lokalno prebivalstvo: tako tisti, ki izkazujejo solidarnost in se borijo za drugačne politike, kot tudi tisti, ki so naveličani slabih političnih in ekonomskih razmer v državi in protestirajo pred begunskimi taborišči v prepričanju, da s tem uveljavljajo svoje pravice, čeprav je rezultat žal zgolj to, da drugim kradejo njihove.

Politična miselnost, ki ustvarja človeške deponije (ker kaj pa drugega ta taborišča so) in uporablja nasilje (fizično, psihično in strukturno) za doseganje političnih ciljev, je miselnost, ki na koncu počasi razje celotno družbeno tkivo, njene žrtve pa hitro postanemo vsi, čeprav ne vsi enako kmalu in na enak način. V sedanjih političnih razmerah v Sloveniji bi nam to moralo biti še bolj jasno: retorika, ki se je nekaj časa nanašala zgolj na migrante, se je v času Janševe vlade hitro začela nanašati tudi na druge »problematične elemente« naše družbe: levičarje, kulturnike, novinarje, nevladne organizacije. Ti sicer niso poslani v taborišča, se jih pa samovoljno zbriše iz kakšnega registra ali pa se jim poskuša odreči njihove temeljne pravice.



Če želimo torej spreminjati politično miselnost in ustvarjati drugačne prakse, jih moramo najprej vsaj javno misliti in o njih govoriti. Tudi na področju migracij, kljub normalizaciji današnjega stanja, je mogoče vzpostavljati drugačne politike, ki so manj smrtonosne, hkrati pa tudi cenejše: milijoni, ki jih države za nadzor nad mejami namenjajo policiji in tehnologiji, so drage, hkrati pa situacijo grozovito slabšajo. Ne nazadnje so tudi razveljavile vlogo policije, katerih osrednja naloga je postala preganjanje oslabelih in utrujenih ljudi po gozdovih. A kljub temu da drugačne ideje in miselnosti obstajajo, o njih skoraj ne slišimo več. Kje so javne razprave o sproščanju vizumskih režimov, o preusmerjanju finančnih sredstev z nadzora meja na integracijo, o humanitarnih vizumih, o relokacijah in preselitvah? Slednji sta bili še pred leti del evropske migracijske politike, danes pa o takšnih idejah ne želijo govoriti niti najliberalnejši politiki; tudi poziv slovenski oblasti k relokaciji beguncev iz taborišč BiH, ki sta ga pripravili Delavska svetovalnica in Delovna skupina za azil, je ostal popolnoma neopažen.

Ne molk ne retorika, ki jo danes spremljamo v zvezi z migracijami, nista nekaj nevtralnega in samoumevnega. Na to moramo glasno opozarjati. Ker ne nazadnje ne smemo pozabiti, da lahko zelo hitro vsak od nas enkrat postane tarča iste politične miselnosti, ki trenutno poganja evropsko migracijsko politiko.

***
Barbara Vodopivec je doktorica kulturne in socialne antropologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.