Zgodbe v času koronavirusa

Dnevi so daljši. Lipe pred balkonom poganjajo in še malo, pa bomo na sprehod hodili v spomladanskih jaknah, lažji in srečnejši. S prijatelji bomo posedali na soncu, zimski krč pa bo razklenil en sam dolg pogled na morje pod Devinskim gradom. Tako bi se začela zame najlepša pripovedka leta, če je ne bi letos tako nenadoma povozila Zgodba o koronavirusu.

Gre približno takole: Za štirimi stenami ljudje opazujejo, kako svetloba vsak dan osvetli večje površine pohištva. Da jih prizor ne bi posrkal v sanjavost, hitro pobrišejo prah. Čeprav se jim je življenje postavilo na glavo, se držijo rutine – malo iz nebogljenosti in previdnosti, malo iz pomanjkanja domišljije. Osvajajo veščine šolanja na daljavo, če imajo otroke, in delajo od doma, če imajo delo. Vzpostavljajo pametno komunikacijo in se čutijo bolj kot kdajkoli povezani. Spoznavajo, da lahko preživijo brez mnogih stvari, ki so predstavljale njihov vsakdanjik, kar jih napeljuje k razmišljanju, da so bolj prizemljeni in skromni. Sem pa tja se razjezijo zaradi previsokih pričakovanj delodajalcev in se pozabavajo s teorijami zarote. Njihov vsakdanji izhod je skrbno načrtovan sprehod po neobljudenih poteh, kjer tisti redki sprehajalci gledajo strmo predse, kot bi bil nevaren že pozdrav. Tudi če so se na sprehodu dotaknili le presušenega lubja na samotni jasi, si doma obsedeno umivajo roke, zvečer pa, ko je mimo še en povsem enak dan, gledajo poročila, da vidijo, ali njihova pridnost pomaga.

Če smo ostali zdravi, nismo ostareli ali drugače ranljivi, imamo v svoji bližini ljudi, s katerimi je bivanje 24/7 prijetno ali vsaj znosno, če imamo vsaj eno osebo, ki nagovarja našo najglobljo samoto, če naša najfinejša psihična tkanja dobro prenašajo stres in negotovost, če nas ne skrbi, ali bomo po izrednih razmerah imeli službo – potem sodimo med srečne protagoniste. Sovražnik je en sam, zunanji, obdobje zapleta nas ni onemogočilo, bližamo se razpletu, ki bo stvari spet vsaj delno postavil na mesto, in konec bomo dočakali zgolj z nekaj praskami v obliki neopravljenega dela, izgubljenih stikov, krajšega dopusta in neurejene pričeske. Če nam je v tem času celo uspelo zaslužiti (kolegica beleži tristoprocentni porast prodaje volne za pletenje, če za hip odmislimo digitalne storitve), potem smo sploh glavni junaki.

Če pa že samo pred zgornje kvalifikatorje postavimo križec, je naša zgodba – drugačna. To ni več relativno obvladljiva linearna pripoved večine, ampak nemara zgodba duševne stiske, ki se povečuje, nasilja v družini, ki se stopnjuje, eksistencialne ogroženosti, ki se bliža robu, zdravstvenih zapletov, ki zdaj niso deležni pozornosti, učnih težav, ki ogrožajo prihodnost, osamljenosti, ki nase posebno strašljivo opozarja ponoči.

In neštete druge zgodbe nevsakdanjega vsakdanjika, ki jih piše duša v svojem očarljivem in izmuzljivem slogu in katerih resnični smisel lahko vidimo le za (zelo daleč) nazaj.

Kriza skupaj z določeno negotovostjo prinese vedno tudi uradno zgodbo, katere blagodejnosti so znane: občutek jasnosti, pripadnost skupnosti in zaupanje avtoritetam. A prav krizni časi so hkrati tudi lakmusov papir, ki razkriva, niansira, hkrati pa z vzpostavljanjem drugačnega, opustošenega družbenega reda tudi generira neštete podtalne pripovedi. Nekatere so asimilirane v veliko narativo, druge so umaknjene v opombe pod črto, tretje nemo kričijo v puščavi. Žal pa nobene od njih v teh izostrenih razmerah nimamo časa brati.

Kar lahko pomeni uspešno pokoritev ljudstva, ki je v določenem trenutku in delno najbrž potrebna in smiselna, skriva v sebi tudi veliko past. Če bomo kot posamezniki utišali lastno zgodbo, jo bomo v normalnih razmerah sploh še slišali? Če se bomo kot družba naučili živeti brez malih zgodb, ali bomo te v zdravi prihodnosti lahko naslovili, ubesedili, nanje odgovorili?
Kar ta hip ni prioriteta države in družbe, mora ostati prioriteta posameznika. Tistega slehernika, ki se je v tisočletjih duhovnega iskanja prepoznal kot oseba, ki mu legitimiteto za polnokrvni obstoj daje dejstvo, da je njegova zgodba povsem nenadomestljiva.

Če smo prve tedne v samoizlaciji zbegano nakupovali in marljivo čakali, je zdaj morda čas – kot je zapisal Alessandro Baricco za časnik La Repubblica –, da damo žalost na stran in začnemo premišljevati. Da začnemo brati. »Vse se odvija tako bliskovito, da bomo, ko se morebiti zbudimo, že vse pozabili,« mi je napisal prijatelj Dušan Šarotar. Ne glede na to, ali smo glavni junaki, antijunaki ali stranski protagonisti, je prav, da svoje majhne pripovedi, polne vprašajev in tropičij, v tem času, v vsakem času slišimo, jih občutimo, jih pripovedujemo, morda celo zapišemo. Ne glede na tonaliteto in zapletenost, naj tečejo naprej, naj ne izgubijo naravnega teka, ker nobena druga pripoved nikdar ne bo tekla po njihovi strugi.

Osredotočeni na lastno zgodbo bomo drugače, bolj prisotno, ozaveščeno in aktivno, vstopili tudi v Zgodbo o koronavirusu. To je pripoved z negotovim začetkom in odprtim koncem, neštetimi zastranitvami in nezanesljivimi pripovedovalci, zato branje ni lahka naloga. A če beremo skozi lastne oči, z občutkom za najfinejše detajle in s slutnjo celote, se nam nemara odstrejo tudi njene skrite plasti, zasuki in vzvodi. Tako bomo v njej lahko sodelovali na najboljši mogoč način. Zdaj ni časa za strah, ki zakrkne um, da ponavlja za drugimi. Sprejemajmo skupne zapise, a ne pozabljajmo na utrip lastnih zgodb. Berimo jih z razumom, čustvi in srcem, kot to zahtevajo najtežje in najlepše knjige.

***

Miljana Cunta, pesnica, prevajalka, samozaposlena v kulturi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.