Zeleno je vsepovsod, ne samo na levi, desni ali samo na sredini

Zelena barva ni samo prijetna za oko. Ena od njenih manifestacij, klorofil, je življenjsko pomemben. Brez klorofila ni fotosinteze. Brez fotosinteze ni hrane. Brez hrane ni življenja.

Ko je sredi devetdesetih let Liberalna demokracija Slovenije našo izvorno zeleno stranko skompostirala v svoj krožek, je v politiki nastopilo okoljsko mračnjaštvo. »Slovenci smo veliki okoljski nevedneži in zraven se prav dobro počutimo,« bi lahko parafrazirali eldoradskega krčmarja v Voltairjevem filozofskem romanu Kandid ali optimizem.

Zelenega ni ljubil le Federico García Lorca, vroče ga ljubijo tudi slovenski politiki z neprijetnimi življenjepisi, zaradi katerih so nekoliko zdrsnili na obrobje. Zadnje čase se na zelo prozoren način želijo reciklirati v politiko prav skozi zeleno. Zeleni smo lahko tudi od zavisti; bled odtenek zelene pa uporabljamo za opisovanje slabega zdravja.

Skrb za naravo je plemenu na sončni strani Alp deveta briga. Nad interesom narave tu vedno prevlada njegov interes. Narava v slovenskem hramu demokracije že četrt stoletja nima zagovornika. Ko sta Urša Zgojznik in Uroš Macerl pred tedni oznanila, da ustanavljata stranko Vesna, se je nebo nad zelenim prizoriščem zvedrilo. Koncentracija klorofila v obči in politični razpravi se je povečala in lahko pričakujemo okrepljeno politično fotosintezo – dobili smo resen zeleni obet za svojo okoljsko vsestransko izmučeno krpico planeta.

Ekološka stranka čistih rok in čistega srca bi morala oživiti zavedanje o naši usodni povezanosti z vso Naravo. Norveški filozof Arne Naess, oče poglobljene ekologije, meni, da je najvišji človekov jaz ekološki jaz. Opisuje ga kot občutljivost za medsebojno povezanost vsega. Povezanost, odnos in soodvisnost so temeljni pojmi poglobljene ekologije. Ker mehanistični pogled v znanosti izgublja vrednost in ga nadomešča sistemski, ki je, presenetljivo, značilen tudi za številne stare duhovne tradicije, lahko upamo, da bo ekologija idealno premagala zev med znanostjo in duhovnostjo. Slednja je v zgodovini človekovega samozavedanja praviloma zagovarjala lahne stopinje po biosferi. Toda slovensko politiko in javno življenje poganja strast do življenja v dvodimenzionalnem svetu. Slovenska duša ne zna živeti drugače kot v dihotomičnem razkolu na črno in belo, levo in desno, dobro in zlo in podobno. Zakaj je tako, lahko samo slutim: sta kriva želja po gotovosti oziroma trdnosti svojega stališča in strah pred neštetimi možnostmi, pravzaprav negotovostmi med eno in drugo skrajnostjo? Kako neizprosna je privlačnost dihotomičnega razkola, je pokazal obisk tvorcev Vesne v oddaji Studio City. Ob neštetih okoljskih temah slovenskega vsakdana je voditelj iz gostov poskušal izcediti predvsem odgovor na vprašanje, ali je Vesna kot zelena stranka vendarle bolj leva kot kaj drugega. Sledil je še obvezni klišejski lakmusov preizkus: splav da ali ne? Samo drobec časa je voditelju ostal, da je dahnil še: Jedrska energija da ali ne? (Ne!)

Niko Kovač, vidno osebo uspešne referendumske kampanje o pitni vodi, je spreletel strah, da bi ustanovitelja Vesne zlorabila referendum »za partikularne interese posameznikov«. Ob njenih trpkih besedah se mi je zazdelo, da je zašepetal sindrom zrcalca na steni. Odleglo mi je, ko je v pomirljivejšem tonu dodala, da »nas bo skrb za naravo vedno združevala«. Urši Zgojznik in Urošu Macerlu seveda ni treba jezditi na valu uspešnega referenduma o pitni vodi – imata namreč vsak svoj val, prva akcijo Očistimo Slovenijo, drugi pa s svojimi sodelavci v Eko krogu zaprtje Lafargea in ozelenitev Zasavja. Skrb predsednice Inštituta 8. marec, da je Vesna preveč konservativna, se mi zdi pretirana. Konservativnost zelene stranke je lahko znamenje zdrave zadržanosti do vseh drugih, kar ji bo dopustilo, da bo služila samo interesu Narave. Sicer pa ob besedi konservativen SSKJ poleg pomenov nazadnjaški in zastarel, ki ju ljubi politična razprava, ponuja tudi spodbudnejše pomene: resen in zadržan, v medicini pa zdravljenje, pri katerem se poskuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa. Ohranjanje in obnavljanje močno ranjenega telesa Narave je lahko novi zeleni stranki le v ponos. Tudi namig, da bi znala Vesna biti blizu največji slovenski krščanski stranki, ji ne bi smel škoditi. V zvezi z zelenim zavedanjem kristjanov ne smemo pozabiti papeževe okrožnice o podnebnih spremembah, s katero je pred šestimi leti kristjane povabil k zeleni misli in dejanju. Naše kraje in povabljene je takrat okrožnica na daleč obšla. (Papež Frančišek si je nadel ime sv. Frančiška Asiškega, zavetnika ekologije in živali.)

Pristna zelena stranka ni niti leva niti desna, pa tudi sredinska ne. Njeno področje delovanja je interes Narave in biosfere kot maternice vsega življenja. Naravi ni mar niti levo niti desno niti sredinsko, prej vse to in še kaj. V Naravi je vse asimetrično in prav asimetrija jamči njeno trajno stabilnost, slednja pa tudi naš obstoj. Ozrimo se okrog sebe – zeleno je vsepovsod, ne samo na levi, samo na desni ali samo na sredini, ampak na vseh razdaljah med obema skrajnostma. Ta mnogoterost je edina prava pozicija zelene stranke. Od kod torej vročična strast stlačiti jo v neki zanjo vnaprej pripravljeni predal? Morda je odgovor na to vprašanje v naših dvodomnih možganih, ki so razklani na levo in desno poloblo.

Leva polobla se zaveda veliko manj tistega, kar jo obkroža – v vseh pogledih »vidi manj« kot desna. Manj strpna je do večpomenskosti in nagnjena je k izključujočemu razmišljanju v slogu »ali – ali«; desna polobla je bolj vključujoča (brez take drže ni nobene resne ekološke stranke!) in nagnjena k razmišljanju v slogu »tako eno kot drugo«. Za levo poloblo je svet sestavljen iz negibnih drobcev prvin, ki so iztrgane iz konteksta in je z njimi lahko manipulirati. Leve poloble ne vznemirja kompleksnost empatije in čustev ter naš odnos do tistega, kar še obstaja poleg nas. To je neživo, negibno vesolje – birokratove sanje. Naša prevladujoča vrednota – in bojim se, da je včasih edina – je zelo očitno postala moč. To nas je spravilo v navezo z levo možgansko poloblo, katere raison d'être je nadzirati in manipulirati s svetom. A če hočemo biti s svojo močjo zadovoljni, se mora v svetu videti, da se odziva naši volji in da deluje skladno s pravili, ki jih znamo razumeti in z njimi upravljati kadarkoli in v kolikršni meri to narekuje naša volja. Leva polobla zaradi svojega ozkega snopa pozornosti vidi zelo malo, a tisto, kar vidi, vidi dobro. To jo dela nerazumno optimistično, manjka pa ji uvid. Svet, ki ga narojeva za nas, je koristen za manipuliranje, odpoveduje pa pri razumevanju bistva tistega, s čimer se srečuje. Uporaben je lokalno in kratkoročno.

Če je svet leve poloble zemljevid, je svet desne poloble stvarna fizična pokrajina, ki jo zemljevid kartira. (Ne pozabimo, v New Yorku se lahko zaljubite ali greste na dobro večerjo, na zemljevidu New Yorka pa to ni mogoče.) Svet desne poloble nam odkrivajo fizika, poezija in utelešeno življenje samo. V njem so stvari precej bolj zapletene. Nič ni nedvoumno enako kot karkoli drugega. Vse se pretaka, spreminja, vse je začasno – in zapleteno povezano z vsem drugim. Nič ni nikoli statično, odmaknjeno od našega zavedanja česarkoli ali ločeno od telesa; in vse je treba razumeti vsajeno v tkivo življenja, kjer mora, če nočemo, da postane denaturirano, ostati implicitno – zastrto. Tu so celote drugačne od vsote delov, lepota in morala skupaj z empatijo in čustveno globino nam pomagajo intuitivno poseči po smislu, ki je onkraj banalnosti znanega in vsakdanjega. Vse doslej opisano v zvezi z desno možgansko poloblo je pravzaprav modus vivendi ekološke stranke, odnos, ki omogoča sožitje. To je živo vesolje – birokratova mora. V njenem svetu smo mi narava, ki razmišlja o naravi.

Glede dvodomnosti našega uma ne smemo pozabiti na dvoje. Prvič, ljudje smo pod skoraj neubranljivim pritiskom sprejeti pogled ene ali druge možganske poloble, ki je v skladu z njenim pristopom do sveta: preveč tvegano si je pomagati z obema, kot bi sicer bilo edino prav. Drugič, pristop ene od polobel, namreč leve, je enostavnejši – pravzaprav pretirano poenostavljen; zato ga je veliko lažje ubesediti. Leva polobla je glasnejša od desne, čeprav ima manj povedati. Desna je celo tedaj, ko ima prav, tišja, bolj zadržana. Leva polobla vidi zadeve kot črno-bele, kot »ali – ali«. V levi polobli gnezdi pojav, ki ga imenujemo naivni realizem: ljudje smo prepričani, da svet vidimo neposredno, takega, kakršen v resnici je. Poleg tega mislimo, da so dejstva, kot jih vidimo, povsem očitna tudi za vse druge, torej bi se morali z nami strinjati. Če se z nami ne strinjajo, je mogoče samo dvoje: ali ustreznih dejstev še ne poznajo ali pa jim pogled zastirajo lastni interesi in predsodki. Naivnemu realistu je jasno kot beli dan, da ideologija in koristoljubje vplivata na vsakogar. »Razen name. Jaz pa stvari vidim take, kot v resnici so.« Slovenski hram demokracije nezadržno postaja tempelj naivnega realizma. Desna polobla pa v nasprotju z levo vidi odtenke in ve tudi, da moramo pogosto sprejeti dve na videz nezdružljivi resnici, »tako eno kot drugo« – tisto, ki sprejema njen lastni pristop in tisto, ki sprejema pristop leve poloble: v celoti gledano veliko bolj zapleten in težje ubesedljiv pogled. (Cilj vzgoje je, da nas usposobi prav za to.)

Če bi se v luči dvodomnosti našega uma ozrli v slovenski parlament, bi se zazdelo, da so vsi tamkajšnji možgani v trdnem primežu leve možganske poloble. Namen poenostavljanja sveta je preprost: s takim svetom je lažje manipulirati, lažje ga je nadzirati. Črno-belo gledanje je značilnost neukih ljudi, ki se tudi močno zanašajo na mit čistega zla; nanje močno vpliva lastno koristoljubje. Mar ne bi precej tega uzrli v zrcalu, če bi ga nastavili koaliciji in opoziciji v našem templju naivnega realizma?

Nasprotno pa znajo modri ljudje svoje potrebe uskladiti s potrebami drugih ter s potrebami ljudi in stvari onkraj takojšnje interakcije z njimi, na primer z okoljem ali ljudmi, ki bi jih stiska ali nesreče, kot je podnebna kriza, utegnile doleteti pozneje. Modri znajo gledati s stališča drugega, ceniti odtenke sive in nato ukrepati tako, da je dolgoročno najbolje za vse. Vse to se lepo ujema s pristopom desne poloble do sveta in z ekološkim pogledom na stvari življenja nasploh. Vesna je ekološka stranka, ki bi v politiki lahko prebudila občutek za edino pravo koreografijo življenja, odnos. Morda bo druge udeleženke političnega plesa celo uspelo prepričati, da smisel ni niti na njihovih skrajnih pozicijah niti na sredini, ampak v vmesnosti, ki je resnično tkivo življenja. Ob plohi pomislekov, ki na hitro ozelenelim strankam razjedajo verodostojnost, Vesna z zaupanjem državljanov ne bi smela imeti težav.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.