Zaupanje omogoča rast in razvoj

Pretekli teden je v Helsinkih potekal že peti HundrEd Innovation Summit. Ta posvet privablja široko paleto udeležencev, med njimi učitelje, inovatorje, šole in organizacije z vsega sveta. HundrEd, kot neprofitna organizacija, si prizadeva prepoznati najbolj učinkovite in razširjene inovacije v izobraževanju. V članku bom izpostavila ključne vidike tega dogodka.

Smo v obdobju, ko izobraževalni sistemi iz preteklosti ne delujejo več, nove oblike šolanja pa še niso v celoti izoblikovane. Vprašanje, kakšna bo prihodnost izobraževanja in kako bo ta oblikovala učiteljski poklic, še vedno nima dokončnega odgovora.

Različni strokovnjaki, inovatorji in oblikovalci izobraževanja so poudarili, da izobraževalni sistem ne more biti enostavno določen kot stvaren stroj. Prav tako ni univerzalnega recepta za njegovo spremembo. In ta se ne more zgoditi na sistemski ravni, ker se spremembe v svetu dogajajo prehitro, da bi se lahko tako velik konglomerat, kot je sistem, dovolj hitro prilagodil.

Pomembno je, da upoštevamo specifičen kontekst, v katerem delujemo, in se prilagajamo njegovim potrebam. Obdobje, v katerem smo, ni več zaznamovano z ukazi od zgoraj navzdol, temveč se opira na subjektivne vpoglede, vrednote in stališča posameznikov, ki so vključeni v razvoj. Ključno pa je tudi prizadevanje vseh deležnikov za skupni cilj in predanost namenu, kajti resnične spremembe se zgodijo, ko se ljudje spremenijo.

Singapurska raziskava, ki je zajela četrt milijona mladih iz tridesetih držav, je razkrila, da so za mlade ključnega pomena sodelovanje, soustvarjanje in učenje z namenom. Mladi želijo nadzorovati svoje učenje in raziskovati področja, ki jih zanimajo. Zavedajo se, da se globalni problemi in vprašanja prepletajo, zato svoje učenje razumejo celostno in se aktivno vključujejo v reševanje svetovnih izzivov. Oxfordska študija ugotavlja, da so pri zadovoljstvu mladih s šolo ključni dejavniki: zdravje (aktivnost, prehrana, spanje, mentalno počutje), ljudje (šolsko osebje, starši oziroma skrbniki, sošolci, socialna podpora), okolje (šola, dom, skupnost, splet), veščine (prožnost – vzdržljivost, prilagodljivost, optimizem, samokontrola, samospoštovanje, smisel).

Pomembna sporočila, ki so jih izpostavili različni govorniki, vključujejo pomen kulture učenja, zaupanja, vključevanja in učenja iz napak kot naravne poti razvoja. Poudarjajo, da je za rešitve najbolje sodelovati, saj ni ene same prave poti. Učitelji, učenci, starši in voditelji morajo združiti moči in prispevati k razvoju izobraževanja.

Na posvetu so predstavili, kako so v Helsinkih začeli razvijati vizijo izobraževanja za obdobje 2020–2030 in še naprej. V ta proces so aktivno vključili več kot 3000 mladih, številne učitelje in starše. Skupnost so vprašali, katere veščine bodo ključne v prihodnosti, kako ustvariti kulturo, ki bo spodbujala razvoj teh veščin, in katere spremembe so potrebne v šolah, da se dosežejo zastavljeni cilji. Na pogovorih so predstavniki ministrstva in lokalnih (šolskih) oblasti predvsem poslušali. V kratkem bodo spoznanja predstavili javnosti in skupaj začeli graditi prihodnost izobraževanja.

Zavedajo se, da kakovostno učenje ne more obstajati brez učenčevega dobrega počutja. Kognitivno učenje in razvoj kompetenc se morata prepletati s socialno-čustvenim učenjem. Spremembe v izobraževanju se zgodijo v vsakdanjem življenju, v šolah, med učitelji in učenci, ne pa na sestankih in v pisarnah.

Največji korak naprej so opazili, ko so učiteljem in ravnateljem omogočili, da sami izbirajo in sprejemajo odločitve. Učitelji najbolje razumejo svoje okolje in izzive, s katerimi se spoprijemajo. Pomembno je voditeljstvo, ki temelji na vključevanju in opolnomočenju. To pomeni, da daje možnost vsem, da prispevajo k spremembam in poskrbijo za njihovo izvajanje. Vodenje temelji na zaupanju in vzoru, ne na ukazih in nadzoru.

»Če mi, odgovorni za prenovo šolstva, ne zaupamo ravnateljem, jih vključimo in opolnomočimo, kako naj potem ravnatelji zaupajo in vključijo učitelje in učitelji učence? Delujemo z zgledom,« je izjavila razvojna direktorica mesta Helsinki. »Dajemo jim čas, da implementirajo novosti, in od njih dobivamo povratne informacije o učinkih,« je še povedala. »Vse, kar delamo, delamo skupaj. Gre za to, da vsi verjamemo in vidimo smisel v tem, kar počnemo. In seveda imamo tudi tiste, ki 'tečejo naprej' in nekaj preizkušajo, čeprav ne vedo, koliko bodo pri tem uspešni.« Na tak način v Helsinkih uvajajo spremembe prek inovacij.

Inovacije se začenjajo z majhnimi koraki, ob dobrem počutju in vključevanju vseh. Gre za načelo hitrega učenja in sprejemanja napak kot priložnosti za rast. Zavedajo se, da so otroci nosilci sprememb in za starše lahko velik zgled. To je opazno tudi v Sloveniji, na primer pri ločevanju odpadkov, ko so otroci naučili svoje starše in stare starše te pomembne veščine.

Pomembno je, da povežemo izobraževanje s svetom okoli sebe, saj se spremembe v svetu odražajo v izobraževanju. Ko začnemo zaupati ljudem, ti zares zrastejo. Nadzor, inšpekcije, merjenje in ocenjevanje lahko vzbujajo strah, a ne spodbujajo rasti. Skupnost, ki si zaupa in sodeluje, je tista, ki bo prosperirala v prihodnosti.

***

Mateja Peršolja je strokovna vodja BeGrejt inštituta