Zakaj se pogovarjamo o spolu?

Raziskovalke smo večkrat, še posebno v času pred 8. marcem, vprašane, kaj nas je spodbudilo k znanstveni poti. Ko sem prvič dobila tako vprašanje, sem začela tipati po spominu: je bilo kaj takega v mojem otroštvu? Marie Curie, seveda! Koga pa ni navdihnila ta izjemna Poljakinja s svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki je zaobjela vse od globoke predanosti znanosti do družine z dvema hčerama. Razen knjige o Marie Curie, ki mi jo je v osnovni šoli v roke potisnila knjižničarka, in stekleničk s kemikalijami v omari na domačem stopnišču, drugih vzgibov za razmišljanje o znanosti v mojem otroštvu nisem našla.

Kaj pa igrače? Punčk se ne spomnim. Tudi igre na dvorišču s prijateljicami ne. Živ je spomin na knjige, ki so mi jih pokazali, kadar sem potožila, da mi je dolgčas. Polna omara jih je bilo. Od zgodovine človeštva, ki me takrat ni zanimala, do Émila Zolaja, ki ga še nisem razumela. Prijeten je spomin na kvadratni meter grede v senčnem delu vrta, kjer sem smela početi, kar me je bilo volja. Na vožnje z moškim kolesom po stezi čez travnik, crkljanje tetinih mačk in raziskovanje gozda z bratrancem. V mojem otroštvu ni bilo plastičnih dojenčkov in barbik, rožnatih štedilničkov, metlic in smetišnic. Uporabo slednjih sem vadila v naravni velikosti, barvi in namenskosti. Življenje, kakršno je pač stalo pred menoj. In najbrž sem morala izbirati.

Ko sem se prekopala skozi stvarne spomine svojega ranega otroštva, sem se zavedela tudi posnemanja moškega lika v družini, ki se mu je godilo boljše. Gotovo je bil pomemben svetilnik ob imaginarnem liku trmaste znanstvenice. Bi Marie naredila name tako močan vtis tudi, če bi bila moški? Bi bila Pika Nogavička moja najljubša knjiga, če bi bila Pika fant? Utiranje lastne poti, uveljavljanje lastne volje in vztrajanje so bila vsaj v tistih časih precej opaznejša pri dekletih kot pri fantih.

Oziram se za svojimi vrstnicami. Po podatkih Sursa je bilo leta 2023 šest odstotkov doktoric znanosti v starosti 65–69 let. V neskončno zadovoljstvo mi je, ko preberem, da jih je v starostni skupini 35–41 let skoraj desetkrat več. Ne vem, kaj je gnalo ženske moje generacije, da so študirale »do konca«, si pa zlahka predstavljam, kaj je premnoge zavrlo. Zdi se, da je takih ovir, v katere ženska trči kar v domačem okolju, v mladi generaciji manj, kot jih je bilo v moji. Pika Nogavička in Marie Curie sta naredili svoje.

Dr. Saša Novak. FOTO: Črt Piksi

Moje negodovanje nad trgovskimi centri je torej neumestno. Tisti dolgi regali z napisom »Igrače za punčke«, kjer si deklica lahko izbere rožnato metlico, sesalnik, štedilnik ali kakršenkoli miniaturni pripomoček za ženske, torej ne uspe predati sporočila. Mnogi starši se zavedajo širokih možnosti, ki jih imajo njihove deklice, in celo, obratno kot nekoč, gojijo velike ambicije za svoje otroke ne glede na spol. In deklice zabrišejo svoje metlice in barbike v kot in gredo študirat arhitekturo, pravo, umetnostno zgodovino, medicino, strojništvo. Doktorirajo, rodijo otroke, jih vzamejo s seboj na podoktorsko izobraževanje v tujino in se uspešno postavijo ob bok moškim kolegom. Seveda ne vse. Nekatere trčijo v steklene stene in nekatere plačajo visoko ceno za življenjsko lekcijo.

Leta 2023 je doktoriralo več deklet od fantov. Čeprav je v povprečju teža gospodinjskega dela še vedno na njih, kot razkriva Surs, in stare tete še vedno postrani gledajo mlado žensko, ki gre z otrokom na projektni sestanek v Bruselj, ona gre. Ker ve, da si enakopravnost lahko zagotovi le s svojo željo, odločnostjo in vztrajnostjo. Možnosti vsaj načelno ima.

Nismo še tam, kjer bi si želeli, pravijo brezsramni podatki, ki so dandanes na voljo vsem, in se je pred njimi težko skriti. Leta 2023 je bilo ženskam podeljenih le 25 odstotkov državnih nagrad in priznanj za znanost, kar je precej manj od deleža registriranih raziskovalk, teh je 39 odstotkov. Kot članica odbora za podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj ter priznanja ambasadorka znanosti sem vsako leto preštela predlagane kandidatke in nagrajenke. Delež kandidatk je v zadnjih desetih letih nihal med 15 in 37 odstotki, odbor pa je med njimi izbral od 7 do 50 odstotkov najboljših.

Po podatkih Sursa je bilo leta 2023 šest odstotkov doktoric znanosti v starosti 65–69 let; v starostni skupini 35–41 let jih je skoraj desetkrat več. FOTO: Voranc Vogel

Kako je že s prezrtimi odličnimi raziskovalkami? V štiriletnem mandatu članice komisije za enake možnosti na področju znanosti sem dobro doumela izraz »nezavedna pristranost« in nanj vsako leto pred začetkom ocenjevanja opozorila tudi druge člane odbora za nagrade. Upam, da se je zavedanje nezavedne pristranosti dovolj močno zažrlo v zidove sejnih sob na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije, da bo ocenjevanje še naprej potekalo v tem duhu. Nekdo v novi sestavi odbora bo verjetno spet vstavljal številke v informativno preglednico, ki prikazuje, kolikšen delež kandidatk predlagajo organizacije in posamezniki. In upam, da bo spregledanih izjemnih znanstvenic vse manj.

Znanost ne potrebuje spola. Lepo bi bilo, če se o tem sploh ne bi pogovarjali. Tako bi bilo, če ne bi bilo, na primer, število članic Slovenske akademije znanosti in umetnosti tako sramotno nizko, v Inženirski akademiji pa še nižje. Trinajst odstotkov v prvi in le šest v drugi. Pogoltnem slino in priznam: dolgo sem iskala in našla svojo razlago, ki poskuša biti pozitivna.

Članica Akademije navadno ne postaneš pri štiridesetih. »Bazen« izjemnih raziskovalk, dovolj starih, da jim je svojo izjemnost že uspelo pokazati in utrditi, je, kot sem ugotovila zgoraj, majhen. Zato si obetam, da bodo od zdaj številke rasle. Prihaja namreč generacija raziskovalk, ki se izvijajo iz primeža družinskih obveznosti in družbenih norm. Že zdavnaj so odvrgle svoje barbike in rožnate štedilničke, napisale so izvrstne disertacije, pridobile evropske in druge projekte in pokazale svoje moškim kolegom enakovredne sposobnosti. Ne bo jih več mogoče spregledovati, ne ob razpisu za predloge državnih nagrad za znanost ne pri vlogah za redno profesuro in kandidaturo za članstvo v Akademiji. In potem se bomo o enakih možnostih in spolu v znanosti nehali pogovarjati.

***

Dr. Saša Novak, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan, profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.