Zakaj evropske volitve državljanke in državljane dolgočasijo

Do politike ljudje gojijo vse večjo ignoranco. Hkrati običajno Slovenko ali Slovenca zelo malo zanima, kaj se dogaja za njunim plotom nekje v Bruslju ali v Alzaciji. Povprečni prebivalec dežele, ki jo varujejo Alpe (žal) ni svetovljan, precej manj, kot je to, denimo, povprečni Danec, Francoz, Nizozemec ali Irec.

Kljub temu številni mediji neutrudno polnijo najbolj gledane termine z najnovejšimi informacijami o tem, kdo se je prebil na prvo mesto kandidatnih list za evropske volitve in kdo je nepričakovano izpadel, kdo je zaradi tega užaljen in kdo ne oziroma kdo svojo užaljenost (ne)spretno prikriva.

Pri tem ne pozabijo poudariti niti tega, da bodo ravno evropske volitve pokazatelj strankarskega razpoloženja v državi in da bodo zelo pomemben indikator tega, katera stranka bo zmagala na naslednjih parlamentarnih volitvah.

Kot da bodo nove volitve jutri, ne čez približno 700 dni, med katerimi se lahko zgodi še malo morje novih političnih škandalov, nepremišljenih odločitev, afer à la sodna stavba, osebnih zamer med političnimi veljaki in bog ne daj celo kakšnih naravnih katastrof, ki razmerja moči, vzpostavljena danes, lahko v celoti obrnejo na glavo.

Poleg tega tovrstne novice vse bolj spominjajo na žajfnico, v kateri namesto tega, kakšne vrednote bo kateri od kandidatov za evropskega poslanca zastopal v Franciji in Belgiji oziroma kdo izmed njih je najbolj strokovno usposobljen in globalno razgledan, poslušamo o tem, kdo je najbolj izvoljiv, kdo je najbolj »instagramabilen«, kdo je sprejemljiv za vse v stranki in podobno, kar volivke in volivce bore malo zanima.

Številni poznavalci in kvazipoznavalci ob letošnjih evropskih volitvah vztrajno ponavljajo, da bodo prav te še posebno pomembne, in sicer zato, ker naj bi približno 400 milijonov Evropejcev na njih odločalo, ali bomo sploh ohranili demokracijo in evropske vrednote, ali pa bodo v šarmantnem mestu ob meji z Nemčijo in v Bruslju zavladali skrajneži, homofobi, nazadnjaki, nacionalisti in drugi nevarni liki.

Čeprav je v zgornjem opozorilu zrno resnice, je vendarle dejstvo, da je alarm močno pretiran, saj vsaj za zdaj nič ne kaže, da bi se politična usmerjenost parlamenta usodno obrnila v populistično in nedemokratično smer.      

Da ne bo dvomov – naj poudarim, da je EU nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo v zadnjih nekaj desetletjih. Sam sem velik podpornik evropske integracije in se zelo dobro zavedam pozitivnega vpliva, ki ga imajo odločitve evropskih institucij na življenje prebivalcev EU. Tudi prispevek nekaterih pomembnih evropskih projektov, kot so European Social Fund +, Erasmus +, Creative Europe in podobnih, je neprecenljiv.      

A pri tem si je treba natočiti čistega vina. Z zornega kota slovenskih volivk in volivcev so evropske volitve minornega pomena, to pa zato, ker je Slovenija zelo majhen delček evropske družine, slovenski vpliv na politične odločitve pa je, kot bom prikazal spodaj, zanemarljiv.

V evropskem parlamentu bo od letos sedelo 705 poslancev, od tega jih bo Slovenija imela devet, kar je dober odstotek vseh poslancev. Za primerjavo: Nemčiji pripada 96 sedežev v evropskem parlamentu, Franciji 79, Italiji 76, Španiji 59 in Poljski 52.

Podatki portala Politico razkrivajo tudi to, da Slovenija sodi v sam vrh tistih držav (takoj za Luksemburgom in pred Romunijo), ki so s svojimi glasovi zvesto podpirale parlamentarno večino. To na prvi pogled deluje dobro – kot da je bila Slovenija vedno na pravi strani. A podatek razkriva tudi uslužnost do velikih, ravnanje »po vetru« in neavtentičnost.

Tudi z zornega kota politično najvplivnejših evropskih poslancev je Slovenija neopazna. Po podatkih organizacije EUmatrix.eu, ki je izmerila vpliv, ki ga imajo evropski poslanci glede politike EU v obdobju 2019–2024, se je Slovenija znašla na samem repu razpredelnice, saj se niti eden izmed slovenskih poslancev ni znašel med sto najvplivnejšimi. Pa da ne bo pomote: med najvplivnejših sto se niso uvrstili le poslanci iz velesil, kot so Nemčija, Francija in Italija, ampak tudi številni iz Sloveniji primerljivih držav: Latvija in Madžarska imata enega takega poslanca, Hrvaška, Avstrija, Malta in Litva dva, Bolgarija in Luksemburg tri, Češka celo pet.

No, Slovenija nima nobenega.

Slovenskim volivkam in volivcem, ki na volitvah že nekako po tradiciji nimajo na voljo ravno navdušujoče izbire, je zato treba brez olepševanja pojasniti, da so te volitve tudi volitve za eno najboljših oziroma najbolje plačanih služb na svetu, ki kar »poka« od privilegijev.

Povprečna plača evropskega poslanca namreč znaša približno 9000 evrov, kar pomeni, da na leto zasluži več kot 100.000 evrov. Vsak lahko brez težav izračuna, da bo tak poslanec v kratkem času zaslužil dovolj, da si bo lahko kupil nepremičnino ali dve, o kateri lahko povprečna mlada družina, ki jo najbolj potrebuje, le sanja.

Poleg tega so tu še priboljški: Poleg visoke mesečne plače se vsakemu poslancu izplača še približno 4500 evrov stroškov na leto, tu je še pravica poslancev do asistentov in drugih pomočnikov – skupaj jih je približno kar 4000.

In še češnja na torti: zakonodaja dopušča, da vsak evropski poslanec lahko poleg svoje redne službe prijavi še dodatne dejavnosti. Po podatkih organizacije Transparency International EU je kar 70 odstotkov vseh evropskih poslancev prijavilo še dodatno dejavnost oziroma še dodatne dejavnosti, kar je vzbudilo sume o navzkrižju interesov.

Vsi tisti, ki pridno skrbijo za to, da se najnovejše »štorije in baldorije« glede evropskih volitev redno pojavljajo v najbolj udarnih medijskih terminih, naj imajo zato pred očmi dejstvo, da je ta zgodba v znatni meri povezana le z nekaj posamezniki, ki bodo imeli iz evropskih poslanskih stolčkov zelo majhen vpliv na Slovenijo in Slovence.

Razen seveda, če nas bo kdo s svojo zavzetostjo in originalnostjo prijetno presenetil.

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.