Za zaščito okolja, varno hrano in naše zdravje

Evropska komisija v maja predstavljeni strategiji Od vil do vilic med drugim predvideva postopen prehod k bolj trajnostni uporabi gnojil. Ključno vprašanje ostajajo vsebnosti gnojil, saj številna vsebujejo onesnaževala. Med večjimi onesnaževalci tal je kadmij v fosfatnih gnojilih. Zakaj je tako nevaren in kako se ga znebiti?

Rast populacije z zvišanim življenjskim standardom pomeni naraščajoče potrebe po uporabi naravnih virov. Pri tem je še posebej pomemben fosfor, ki je ključni element za vse življenjske oblike in je v sodobnem kmetijstvu nenadomestljiv. Njegovi viri so omejeni, večina svetovnih rezerv pa koncentrirana v nekaj državah – kar 71 odstotkov znanih svetovnih rezerv je pod nadzorom Maroka in Zahodne Sahare. EU je zatorej odvisna od uvoza fosforja, kajti le približno desetina ga izvira iz »domačega« rudnika na Finskem.

Poleg tega je večina rud saharskih surovih fosfatov (fosfatna kamnina) kontaminirana s kadmijem (Cd) in uranom. Medtem ko je ruda, ki jo kopljejo na Finskem ter v Rusiji in Južni Afriki, vulkanska in ima zelo nizko vsebnost kadmija (manj kot 10 mg kadmija/kg P2O5). Upoštevaje trenutni evropski trg, so fosfatna gnojila, ki jih prodajajo v EU, pogosto onesnažena s kadmijem, v povprečju okoli 32–36 mg Cd/kg P2O5. Po podatkih Evropske agencije za varnost hrane je kadmij v gnojilih najpomembnejši vir vnosa te nevarne snovi v tla in prehransko verigo, celo več kot dvakrat večji od nalaganja iz atmosfere in iz industrijskih izpustov.
Kadmij je v naravi razmeroma redek element in ga tudi redko najdemo v elementarni obliki. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2000 navedla, da od 85 do 90 odstotkov skupnih emisij kadmija v zraku izvira iz antropogenih virov, kot so taljenje in rafiniranje neželeznih kovin, komunalni odpadki, fosfatna mineralna gnojila, sežiganje, izgorevanje fosilnih goriv. Ker je kadmij naravno prisoten v rudah skupaj s cinkom, svincem in bakrom, nastaja kot stranski proizvod pri njihovem pridobivanju, taljenju in prečiščevanju.
 

Hrana je glavni vir zastrupljanja

Kadmij je za živali in človeka strupen že v zelo majhnih odmerkih. Ko ga človeško telo absorbira, se tam učinkovito zadrži in kopiči skozi vse življenje. Lahko povzroči raka in poškoduje organe (zlasti disfunkcijo ledvic in poškodbe okostja), sumijo pa, da povzroča genetske okvare ter škoduje plodnosti in nerojenemu otroku. Negativni vplivi kadmija na zdravje ljudi so postopni in se lahko pojavijo šele po 50 letih stika s to nevarno snovjo. Glavni vir vnosa v telo je hrana, ki poskrbi za kar več kot 90 odstotkov celotnega vnosa kadmija. Najbolj so izpostavljeni zrna in žitni proizvodi (26,9 odstotka), zelenjava in zelenjavni izdelki (16 odstotkov) ter škrobne korenine in gomolji (13,2 odstotka).

Kadmij se najdlje zadržuje v tleh, kjer se akumulira in v njih ostaja tudi, ko se onesnaževanje prekine. Slovenska tla se po vsebnosti kadmija zelo razlikujejo. Največ ga vsebujejo apnenčasta, kjer se naravne vsebnosti lahko približajo ali celo presežejo mejne predpisane emisijske vrednosti.

V Evropi so povprečne vsebnosti kadmija na severu 0,18 miligrama na kilogram (mg/kg) in na jugu 0,22 mg/kg, medtem ko so v Sloveniji v povprečju kar dvakrat večje (0,47 mg/kg). Rezultati raziskav sicer kažejo, da vsebnost kadmija pri nas večinoma ni povečana zaradi kmetijstva, temveč gre za naravno sestavo tal na apnencih, ki v Sloveniji prevladujejo. Povečanje nad naravnim ozadjem je za Slovenijo značilno za območja z industrijsko dejavnostjo, na primer v Celjski kotlini, kjer je onesnaženih približno 4000 hektarov zemljišč.


 

V sto letih le petino manjša onesnaženost

Zakonodaja EU določa mejne vrednosti onesnaževal s kadmijem za nekatera živila, ki so določene na najnižji možni razumno dosegljivi ravni (načelo ALARA – as low as reasonably achievable). Ker pa kadmija – ko ga rastlina enkrat prevzame iz tal – ni mogoče odstraniti iz rastline, je mogoče določiti mejne vrednosti onesnaževal s hrano v skladu z načelom ALARA le, če se onesnaženost pridelkov s kadmijem zmanjša. Zato je treba odpraviti onesnaženje na izvoru in na račun onesnaževalca, tj. z zmanjšanjem onesnaženosti fosfatnih gnojil s kadmijem. O tem so prepričani tudi v iniciativi Varnejši fosfati.

Ustrezno nizko vsebnost Cd v gnojilih lahko dosežemo z mešanjem fosfatnih kamnin iz različnih virov in/ali z mešanjem mineralnih gnojil z organskimi gnojili, ki so veliko manj onesnažena s kadmijem. Potencialne presežke Cd iz kontaminiranih surovin bi ublažili z mešanjem različnih virov fosforja, zlasti iz Rusije, Izraela in Jordanije.

Zaradi opozarjanja na nevarnost kadmija v gnojilih in neustrezno urejenost področja gnojil se je evropska komisija s podporo evropskega parlamenta, večine držav članic in nevladnikov odločila zbrati vse podatke o izpostavljenosti kadmiju v gnojilih v EU. V letu 2016 je pripravila predlog sprememb veljavne uredbe o gnojilih, da bi odpravila težave na trgu gnojil in vzpostavila enake pogoje za vsa gnojila, skupaj s tistimi iz recikliranja sekundarnih surovin. Z novo uredbo bodo poenotena tudi merila glede vsebnosti težkih kovin, saj je to ena ključnih pomanjkljivosti trenutne ureditve. Predvideno je zmanjšanje dovoljene vsebnosti kadmija v gnojilih, in sicer na 60 mg/kg P2O5. Tu bo morala rokave zavihati tudi Slovenija, ki je med članicami z najmilejšo zakonodajo. Pri nas je dovoljena količina kadmija v gnojilih kar 75 mg/kg P2O5.

Če želimo v Sloveniji zmanjšati onesnaženost kmetijskih zemljišč in naše hrane s kadmijem, moramo poskrbeti za zmanjševanje uporabe gnojil, ki ga vsebujejo. Namreč, četudi bi Slovenija nemudoma zaostrila zakonodajo in uporabo kadmija omejila na 20 mg/kg, se bo v sto letih onesnaženje slovenskih tal zmanjšalo le za 20 odstotkov. Ukrepanje je zato nujno, evropske smernice pa nas silijo v to, da vnovič prevetrimo slovensko zakonodajo tako, da bo okolju bolj prijazna.

***
dr. Rok Mihelič, docent na Biotehniški fakulteti UL, Katedra za pedologijo in varstvo okolja

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.