Vzajemna, predmet stalnih političnih viharjev

Vzajemna, vzajemna zavarovalna družba, je stalna tema politike, civilnih iniciativ in javnih medijev. Ko to temo za trenutek preglasijo članki o ujmi, se v ozadju še vedno dogajajo z Vzajemno povezane dejavnosti in sprejemajo ukrepi. Zadnje od teh je sprejetje zakona o preoblikovanju Vzajemne v delniško družbo.

V različnih službah, na različnih delovnih mestih ali funkcijah sem se trideset let ukvarjal s financiranjem zdravstva, z reformami sistema in na koncu še z vodenjem vzajemne zavarovalne družbe. Potem ko sem se upokojil (bil upokojen), sem pri Vzajemni samo še zavarovan in sem torej njen član. Domišljam si, da mi je ostalo nekaj vednosti, v celoti pa sem ohranil prepričanje, da je treba vzajemno zavarovalniško družbo ohraniti, razvijati in narediti do članov kar najbolj prijazno. Zato marsičesa v tej že vsaj četrt stoletja dolgi jari kači njenega uničenja ne razumem, marsikaj pa vidim drugače, kot poskušajo prikazati.

Zakaj tolikšen strah pred vzajemno zavarovalniško družbo?

Vzajemne zavarovalniške družbe so v svetu zelo pogoste. Splošnega trenda njihovega odpravljanja ni videti. So ena od oblik tako imenovane socialne ekonomije; ne temelji na solidarnosti, kjer po zakonski prisili vsi podpirajo vse. Pri vzajemnih oblikah na podlagi posameznih prostovoljnih odločitev posameznik pomaga vsem drugim v isti združbi in od nje v primeru potrebe dobi pomoč, storitev.

Dušan Kidrič. FOTO: Blaž Samec/Delo

Številni ljudje so zadovoljni ter voljni sodelovati in uresničevati svoje potrebe samo na način, ko so skupaj z doseganjem poslovnih ciljev ohranjene tudi družbene vrednote in nedenarni cilji. Skupno (vzajemno) in ne samo v dobro usmerjeno delovanje je prav pogosta in vse bolj cenjena vrednota; je legitimna, normativno podprta in vsaj v evropskem okviru tudi perspektivna vrsta delovanja nekaterih gospodarskih družb. Tudi del naše politike si deklarativno prizadeva za takšno vzpostavitev pravnega okvira, da bi v gospodarskem sistemu delovalo čim več družb, pri čemer upravljavska upravičenja ne bi bila izključno v rokah imetnikov kapitala. Vendar si ta politika po drugi strani prav ihtavo prizadeva in se hvali s skorajšnjo smrtjo (ukinitvijo) edine vzajemne (zavarovalne) družbe. Eden od načinov njene (prisilne) evtanazije je razvzajemnjenje (demutualizacija).

Prizadevanje za demutualizacijo kažejo, da kar nekaj najglasnejših in aboniranih nasprotnikov Vzajemne in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne zaupa ljudem. Člani vzajemne družbe naj ne bi bili zmožni in sposobni aktivno sodelovati v ekonomskem življenju svojega poslovnega subjekta. Samo če bi bili lastniki kapitalskih vložkov (delnic), bi lahko bili pripuščeni k vzpostavitvi poslovnega modela svoje družbe. Ali je tako sklepanje – prepričanje – izvor bojazni pred vzajemno družbo? Ali obratno ni mogoče, da se bo Vzajemna (rešena stalnih političnih viharjev) razcvetela?

Posledice – komu mar?

Pred petnajstimi leti, ko je pretvorbo Vzajemne napovedala takratna njena uprava, se je v medijih in v državnem zboru razvila odmevna razprava. Pretvorbo so nekateri poslanci označili kot »morda največjo goljufijo po osamosvojitvi«; prikazan, in ne zanikan, je bil najbolj verjeten scenarij te operacije. Skratka: na koncu bi Vzajemna postala last peščice posameznikov in bila čez čas kot delniška družba prodana strateškemu partnerju.

Upam, nisem pa prav prepričan, da ni namen sedanje politike takšna privatizacija, ki naj se konča kot »prihvatizacija«. Toda če se nekaj lahko zgodi, je velika verjetnost, da se bo to tudi zgodilo. Sedanji parlament, sedanja vlada se bosta menjala, Vzajemna, ki je ne bo več, pa bo le še spomin, v resnici pa družba, s katero se bo omastil kdo, ki ga zdaj sploh še ne vidimo in ne poznamo.

Pri vsem tem me najbolj čudi, da se zavarovancev ne sliši – kaj še, da bi se jih v postopke sploh vključilo. Vzajemna je na skupščini sicer sprejela odklonilno stališče do projekta pretvorbe. To je pričakovan odziv, vendar se že vidi, da njena stališča v zakonodajnem postopku ne bodo resno obravnavana.

Nasploh bi uprava morala več komunicirati s člani Vzajemne. Upravljanje vzajemne družbe ni samo sledenje določilom zakona o zavarovalništvu ter skrb za pozitivno poslovanje. Zaradi narave vzajemne družbe je treba razvijati takšne vrste participacije članov (zavarovancev) pri njenem delovanju, pri katerih bi se ideje, pobude in interesi lahko kar najbolj uresničevali. Zavarovanci bi se bolj počutili člane in lastnike, ki jim ni vseeno, kaj počnejo z njihovo družbo. V primeru pretvorbe je stališče članov povsem jasno.

Politika bo nadaljevala uresničevanje svojih idej – pa naj stane, kolikor hoče. Posledice tako ali tako vedno nosimo državljani; smo jih takrat, ko se je dva mandata nazaj ob dopolnilnem zavarovanju zamajala in zamenjala takratna vlada, bomo jih tudi zdaj, ko bo preobrazba financiranja zdravstva pomenila ukinitev še tisto malo individualnega odločanja pri financiranju zdravstva. Ki potrebuje reforme, potrebuje sveži denar, toda pretvorba Vzajemne ni ne eno ne drugo. Zato je nepotrebna in korak v prazno.

***

Dušan Kidrič, upokojenec, zavarovanec in član Vzajemne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.