Tao vljudnosti

Časi so se spremenili in to se sliši. Dobesedno sliši, če na glas preberemo sporočila na družabnem omrežju Twitter. Takšne besede bi bile še pred kakšnim desetletjem nepredstavljive, zlasti tiste, ki jih v zgodnjih jutranjih urah natipka petinštirideseti predsednik Združenih držav Amerike. »Ministrski predsednik Trudeau je tako ogorčen, da vleče na plano odnos, ki so ga ZDA in Kanada imele dolga leta, in še mnogo drugih stvari …, ampak ne omenja dejstva, da nam zaračunajo vse do 300 odstotkov na mlečnih izdelkih – s tem škodujejo našim kmetom, ubijajo našo kmetijstvo!« To je Donald Trump denimo tvitnil minuli teden, ko se je odpravljal na zasedanje držav G7 h gostitelju – Justinu Trudeaju. Precej nekonvencionalna zahvala za gostoljubje prijateljski, dobrososedski državi in zaveznici. Prav gotovo ni bila pisana v diplomatskem jeziku.

Nekonvencionalni so tudi drugi predsednikovi tviti, ki se ne glede na izjemnost in višino predsedniškega položaja ne osredotočajo zgolj na državniške zadeve. Veliko je tudi ne ravno v vato zavitih komentarjev poročanja ameriških medijev. Predsednik Trump recimo ne mara, to zdaj dobro vemo, televizijske voditeljice Mike Brzezinski. »Butasta kot skala.« »Zmešana Mika z nizkim inteligenčnim količnikom.« »Hudo je krvavela po face-liftingu.« To je le nekaj zbadljivk, ki jih je minulo poletje zapisal in objavil ameriški predsednik na račun sodržavljanke.

Pa bi tudi v Evropi težko našli kakšnega politika, ki bi sledil geslu takratne ameriške prve dame Michelle Obama iz leta 2016: »Ko gredo oni nizko, gremo mi visoko.« Primeri nesramnosti in žaljivk na slovenskem tviterju so tako številčni, da bi lahko kdo še upravičeno posumil, da gre za novodobno slovensko folkloro. A smo tudi na tem področju prej sledilci kot postavljavci trendov. Evropski Donald, Tusk, predsednik Evropskega sveta, je denimo maja letos kot odziv soimenjaku iz Bele hiše tvitnil: »Pri takšnih prijateljih ne rabiš sovražnikov«. Jezikovni slog je v Bruslju pač bolj izpiljen in omikan kot v Washingtonu, zato pa ni sporočilo kot tako nič manj neolikano in nevljudno.

Na takšne »nediskretnosti« (kot so nekoč olepševalno rekli nesramnostim, ki so si jih za hrbti govorili državniki) je bilo treba v preteklosti čakati več desetletij, da so se politiki upokojili in z njimi začinili sicer suhoparne memoare. Skratka, ko niso več povzročale škode. Zdaj za nediskretnosti izvemo takoj in brez zamika, kot da bi bili sami priča opitemu postavljanju velikega politika pred robatimi prijatelji. Nekoč je pač obstajala jasna ločnica med jezikom, s katerim si nekoga ogovoril, in jezikom, s katerim si o tej isti osebi govoril v svoji zasebnosti. Twitter pa je gostilniško omizje. Takšna je bila kolektivna izbira, ki so jo uporabniki družabnih omrežij sprejeli s svojim delovanjem, velikokrat nevede in nehote. Seveda obstaja še druga možnost, ki pa zaradi strukture ekonomskih vzpodbud, ki vladajo v medijskem poslu, pač ni bila izbrana. Pot vljudnosti.

»Iz medsebojnih družbenih odnosov so se sčasoma oblikovala posebna pravila lepega vedenja, ki sedaj vladajo v vsem mednarodnem svetu,« je naše dedke in babice učil Bonton doma in v družbi: knjiga o lepem vedenju avtorja Antona Petrinčiča iz leta 1940. Knjiga je očarljiv dokument svojega časa (izvzemši osupljivo vulgarni antisemitizem, zlasti za knjigo o lepem vedenju). Ne opisuje torej olike, kot je takrat vladala v Sloveniji, temveč popisuje pravila lepega vedenja, kot bi po mnenju precej konservativnega avtorja morala veljati. »V današnji družbi je polno takih, ki so brez vsake olike,« se je hudoval bontonopisec. »Na ulici, v javnih lokalih, vlaku, avtobusu, pri mizi, povsod se spotaknemo ob njihovo neotesanost in surovost in njihovo neolikano govorjenje.«

Zato pa je bonton postavil diagnozo, ki še danes velja za slovensko in tudi širše, evropsko in svetovno sfero družbenih omrežij in medijev. »To spopolnjevanje ni bilo nikdar toliko potrebno kakor v današnjem času, ko se družbena olika nivelira navzdol namesto navzgor, ko prevladujejo oni, ki so jim srčna kultura, plemenitost in spodobno ponašanje postranska stvar ali pa sploh ne vedo, kaj se spodobi in kaj ne. Človeška narav, ki ni moralno dovolj učvrščena, je jako sklona posnemati baš ono, kar ni dobro in lepo, in se temu nenavadno hitro priuči. Dokaz temu je činjenica, da je kratka povojna doba izbrisala mnogo od onega, kar se je stoletja na olikanosti spopolnjevalo do neke vrste dovršenosti.«

Če iz starega bontona citiramo še nekoliko zunaj izvirnega konteksta, namreč, kako naj bi hodila tista ali tisti, ki sledita poti vljudnosti? »Kratkomalo on hodi tako, da ni nobenemu v napotje in da nobenega ne ovira v njegovi hoji. Samo na ta način je mogoč neoviran promet v večjih mestih, kjer vrvijo tisoči in tisoči sem in tja.« In kako naj pišemo? »Ker ima pisana beseda mnogo večjo važnost kakor izrečena, moramo predvsem dobro premisliti, kaj in kako bomo pisali.«

***

Jure Stojan, partner in direktor raziskav ter razvoja,Inštitut za strateške rešitve