Strokovnjaki naj govorijo resnico moči

Ustavno sodišče je v zadnjem letu sprejelo tri pomembne odločbe, v katerih je odločalo o ustavnosti ukrepov, ki jih je vlada sprejela v boju proti epidemiji nalezljive bolezni covid-19 oziroma v boju proti zahrbtnemu virusu sars-cov-2. Najstarejša je odločba št. U-I-83-20 iz avgusta lani (presoja odloka vlade o prepovedi gibanja zunaj občine prebivališča), letos maja je bila sprejeta odločba št. U-I -79/20 (presoja zakona o nalezljivih boleznih in odlokov vlade o omejevanju gibanja in zbiranja prebivalstva), nazadnje, junija letos, pa odločba št. U-I-50/21 (presoja odlokov vlade o prepovedi oziroma omejevanju javnih shodov).

Namen tega članka ni celostna analiza teh odločitev, ki so vzbudile veliko medijsko pozornost in dvignile veliko prahu tako v laični kot strokovni javnosti. Rad bi se osredinil na en njihov segment, na določeno skupno vsebino odločb, ki do zdaj po moji vednosti ni bila v fokusu javnega zanimanja. Gre za vprašanje »stroke« in njenega pomena pri pravnem utemeljevanju posegov v človekove pravice ter pri reševanju sporov o ustavnosti vladnih ukrepov, ki neizogibno posegajo vanje. Države, ujete v vrtince epidemije, v sedanjem položaju balansirajo med Scilo in Karibdo: z odločnimi ukrepi, ki naj zatrejo širjenje bolezni, hospitalizacije in smrti, zlahka težko prizadenejo številne človekove pravice, z njimi pa tudi osnovno strukturo demokracije in pravne države. Če ukrepi, po drugi strani, niso dovolj odločni, lahko neučinkovit odziv držav povzroči množično prizadetost zdravja in življenja, ki sta tudi človekovi pravici. Ker (menda) živimo v racionalni dobi, v kateri so znanstveniki prevzeli vlogo, ki so jo včasih imeli svečeniki, so se poleg visokih državnikov na dramatičnih tiskovnih konferencah že od začetka pojavljali prav znanstveniki – zdravniki, epidemiologi, infektologi in tako naprej. Politika se je sklicevala na njihove raziskave in izsledke, njihovi nasveti in mnenja so polnili časopisne stolpce in se širili prek takih in drugačnih komunikacijskih frekvenc medijske mašinerije.

Bo že držalo, da formalno v naše človekove pravice posega državna oblast z zakoni in odloki. Ko pa ta oblast pokritje za represivne ukrepe išče (dejansko ali navidez) v stališčih znanosti in stroke, moramo analizirati, kaj to v določenem položaju res pomeni. Kdo so »posvečeni« oziroma »odobreni« znanstveniki, ki dobijo prostor ob vladarjevem ramenu? In kdo padli angeli, disidenti, ki jih čakajo javno sramotenje, zaslišanja pred etičnimi komisijami, morda odvzemi zdravniških licenc? Komu bomo prisluhnili, koga zavrnili? Kakšna so merila za to odločitev? In nadvse pomembno, kako preprečiti, da oblast znanstvenike tako ali drugače kooptira, jim odvzame avtonomijo, tako da ne komunicirajo več v dobri veri in nepristransko, pač pa pripovedujejo javnosti tisto, kar želi od njih slišati oblast? Iz strahu, računice za te ali one koristi, ki jih lahko deli politika, iz političnega prepričanja …



Ni je države, ki se v tem času ni spopadla s temi vprašanji. Tako ali drugače se z njimi ukvarjajo tudi sodni tribunali, ki presojajo ukrepe proti covidu-19. Zgoraj navedenim trem odločbam ustavnega sodišča je skupna velika potrditev pomena stroke v krizah, kot je ta s covidom-19. Ne gre le za medicinsko (epidemiološko, infektološko) stroko, a v pomembnem delu gre seveda predvsem zanjo. Stroka je brez dvoma postala ustavnopravni argument prve vrste.

Iz dosedanjih odločitev ustavnega sodišča lahko povzamemo, da je njegovo trdno stališče, da je primernost (uporabnost, učinkovitost) ukrepov boja proti epidemiji treba presojati v smislu spoznanj ustreznih strok, ki so dosegljiva v času odločanja o uvedbi ukrepov. Naknadna oziroma kasnejša spoznanja v znanosti in stroki pa vplivajo na potrebo po nadaljevanju, spreminjanju ali preklicu ukrepov. V odločbi št. U-I-79/20 je bil eden bistvenih argumentov za protiustavno nedoločnost zakona o nalezljivih boleznih, da zakon ni določal varovalk za varstvo pred arbitrarnim poseganjem v človekove pravice in temeljne svoboščine, kot sta dolžnost izvršilne oblasti, da se posvetuje in sodeluje s stroko, ter dolžnost, da seznanja javnost z okoliščinami in strokovnimi stališči, na katerih omejitve temeljijo. Ustavno sodišče je tu izrecno opozorilo na relevanco več strok, ne le medicinske, saj odločitve o omejitvah gibanja in zbiranja, ki morajo temeljiti na tehtanju koristi in kolateralne škode od omejitev, sodijo na področje medicinske, epidemiološke, psihološke, sociološke in drugih strok. V prvih dveh odločitvah Ustavno sodišče niti nakazalo ni, da utegne stroka biti podrejena politiki, kar jo dela manj verodostojno. Šele v odločbi št. U-I-50/21 si je upalo stopiti v manjši konflikt s stroko oziroma z njeno emanacijo v obliki znane ad hoc strokovne skupine, ki jo je postavila Vlada. Ošvrknilo je tudi njo (ne le vlado), češ da v svojih mnenjih glede javnih shodov ni proučila možnosti za zagotovitev spoštovanja epidemioloških ukrepov na shodih, kot so bile tedaj že uveljavljene v primerjalnih ureditvah, kar bi tudi v času epidemije vsaj v določeni meri omogočilo javna zborovanja, da ni posebej obravnavala položaja shodov in njihovega pomena v svobodni demokratični družbi, oziroma, da je radikalno zaostrovanje ukrepov nepravilno utemeljevala zgolj z abstraktno bojaznijo kršenja epidemioloških priporočil. Pa tudi to kritiko si je Ustavno sodišče upalo izreči šele ob opiranju na del stroke – na manjšino članov strokovne skupine, ki v njej ni prevladala s svojimi pogledi.

Vse navedeno nam pove, da je teža strokovne besede, teža mnenj in javnih stališč epidemiologov, infektologov in drugih ekspertov zelo velika. Ne le na političnem parketu, tudi v pravnih postopkih. Sodišča, ki bodo v prihodnosti odločala o ustavnosti in zakonitosti posegov v človekove pravice zaradi boja proti covidu-19, bodo le nerada odstopala od ocen učinka, koristnosti in stranskih posledic teh ali onih ukrepov, če bodo te ocene temeljile na izsledkih kvalificiranih ekspertov. Če pa bodo odstopala, bo to odstopanje previdno in zadržano in po možnosti – ob sklicevanju na strokovnjake, ki se ne strinjajo s tistimi, na katere se sklicuje vlada.

Ni treba biti genij, da ugotovimo, kakšne skušnjave zato nastajajo na strani politike (vsake barve), da bi si stroko podredila oziroma da bi s pomočjo svojih zaveznikov na uglednih strokovnih položajih strokovna stališča zapeljala v smer pavšalnega pritrjevanja svojemu pogledu na vodenje boja proti epidemiji. Za katero ni nemogoče, da je zlorabljeno tudi za kakšne druge cilje. Zato resnično ni nepomembno, kdo so strokovnjaki, ki dajejo znanstveni input za oblastne odločitve v zvezi s covidom-19. Ti morajo biti taki, da »govorijo resnico moči« (Solženicin). Ad hoc skupine brez posebnih pravnih jamstev avtonomije in neodvisnosti, ki so odvisne od kapric izvršilne oblasti, za ta namen enostavno niso primerne. V majhni državi, kot je Slovenija, pa navsezadnje ustreznih strokovnjakov niti na pretek.

​Mislim, da mora zakonodaja v prihodnje natančno določiti, da daje glede ukrepov, ki posegajo v človekove pravice, strokovno podporo državni oblasti Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki svoja stališča sproti javno objavlja. Da bi NIJZ lahko to vlogo opravljal, brez dvomov o svoji korektnosti in nepristranskosti (najsi bodo utemeljeni ali ne), mora priti do sprememb zakonodaje in statuta, ki bodo poudarjeno zagotovile politično nevtralno in strokovno kadrovanje tako vodstva kot strokovnih služb, stabilnost njihovega položaja, strokovnost in nepristranskost dela inštituta, ter njegovo institucionalno, organizacijsko, finančno in personalno neodvisnost nasproti politiki. Posebna jamstva bi morala biti dana tudi posameznim »internim disidentom« (žvižgačem), ki bi želeli javnosti brez strahu predstaviti svoja ločena stališča, drugačna od stališč vodstva ustanove. Splošna zakonodaja o zavodih in sedanja statutarna ureditev tega ne zagotavljata, saj lahko vse bistvene (zlasti kadrovske) odločitve v NIJZ sprejema vsakokratna vlada, ki je njegov ustanovitelj. Sistem je mogoče spremeniti po vzoru pravnega režima pomembnih neodvisnih ustanov, kot sta centralna banka in računsko sodišče.

Dajanje velike teže »stroki« pri utemeljevanju težkih posegov v človekove pravice bo dolgoročno vzdržno le, če bo stroka, ki svetuje (katerikoli) Vladi, pogumna, moralno pokončna in neodvisna od politike. Če ne bo, bodo njena izrekanja izgubila velik del svoje teže, in jih bo (po mojem mnenju) tudi ustavno sodišče verjetno moralo obravnavati z večjo sumničavostjo.

***

Igor Vuksanović je ustavni pravnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.