Socialno okrevanje po slovensko

Odnos, ki ga ima do prekarnosti Vlada Republike Slovenije, ne razkriva le nenavadnega razumevanja pravic državljanov, ampak tudi temeljev, ki jih je z osrednjim socialnim stebrom postavila Evropska unija.

Na evropskem socialnem vrhu v Portu je pred mesecem dni premier António Costa dejal, da je prekarnost en največjih problemov evropske socialne varnosti. In da se je proti njej treba boriti načrtno in osredotočeno, ker v pandemiji ne načenja le položaja posameznikov (in njihovih družin), ampak vlogo in socialno moč celotnih držav. Ob nedavnem obisku Slovenije je predsednik Portugalske Marcelo Rebelo de Sousa dodal, da Evropska unija obstaja zaradi realnih potreb ljudi, ne zaradi neke abstraktne ideje o evropskem bratstvu, zato mora biti socialno okrevanje po pandemiji naš skupni cilj oziroma ključni instrument za našo skupno prihodnost.

V podobnem duhu je po sestanku s predsednikom evropskega parlamenta Davidom Sassolijem svoj govor obarval tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša. »Veseli smo, da vidimo sonce na koncu tega oblačnega epidemičnega leta, ki je za nami, in da je pred nami čas okrevanja,« je dejal in dodal: »Evropa, ki je sposobna prostor svobode, visokih standardov varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin širiti tudi na sosedstvo.«

Čeprav je bila odprava prekarnosti že leta 2018 umeščena med temeljne grožnje za zagotavljanje človekovih pravic v gospodarstvu, slovenska vlada do danes na tem področju ni naredila ničesar, kar bi imelo opazne posledice. Zato sta Inštitut za študije prekariata in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani organizirala nacionalno konferenco Prekarnost 360, katere cilj je bil združiti vse ključne deležnike v času, ki je za prihodnost ureditve dela ključen. Se pravi v obdobju po koncu pandemije.

V diskusijo sta povabila vse ključne družbene deležnike, od varuha človekovih pravic Petra Svetine do predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela. Pa predstavnike sindikatov, delodajalcev, županov in stroke. Prišli so vsi gostje, razen ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja in ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška. To je ključnih deležnikov, ki na strani vlade določajo ukrepe za zmanjševanje prekarnosti.

Stališče ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je po dolgem usklajevanju predstavila direktorica direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela Katja Rihar Bajuk. Opozorila je, da po razumevanju ministrstva jasne definicije prekarnosti ni, da pa država na podlagi dokumenta »Za dostojno delo« in veljavnih zakonov razpolaga z odličnim okvirom za odpravo prekarnih oblik dela. Dodala je tudi, da je treba zmanjšati predvsem tveganja, ki izhajajo iz nižje pravne, socialne in ekonomske varnosti, kot problematično pa na ministrstvu vidijo predvsem implementacijo predpisov. To je nadzora nad izvajanjem zaščite dela, zato prizadevanja namenjajo nadzoru in obveščanju zaposlenih in delodajalcev.

Sindikati: Temelj mora biti zakon!

Na poglede ministrstva se je v diskusiji neposredno odzval predsednik Zveze sindikatov Pergam, Jakob Počivalšek. S predpostavko, da razpolagamo z odličnim zakonskim okvirom za odpravo prekarnosti, se ni mogel strinjati. Dejal je, da gre za očitno podcenjevanje problema in da bi bilo za učinkovitost ukrepov nujno, da bi imeli jasno zakonsko opredelitev, ki bi prekarne oblike dela gotovo ločevala od neprekarnih oblik dela.



Vodja Delavske svetovalnice Goran Lukić je bil pri oceni politik, ki jih vodita ministrstvo in vlada, še bolj kritičen. Rekel je, da je povezava med odločevalci in realnostjo, o kateri ti odločevalci odločajo, očitno prekinjena. Da se trg dela na ministrstvih še vedno razume v 98 odstotkih urejen in v dveh odstotkih prekaren, da pa je realnosti gotovo precej bližja obratna trditev. Namreč, da sta dva odstotka sedanjih zaposlitev vzorno urejena, 98 pa takih, ki bolj ali manj silijo proti prekarnosti. Opozoril je tudi na paralelnost prekarnega sveta, v katerem ljudje nimajo glasu, ki bi njihovo stisko lahko ubesedil niti proti odločevalcem niti proti družbi. Kritičen je bil le do počasnosti, s katero se povečuje število delovnih inšpektorjev, ki naj bi zagotavljali izvajanje zakonodaje, ampak tudi do položaja, v katerem se znajdejo ti inšpektorji, ko so poslani na teren, in se spopadajo z udarnimi predstavniki najboljših odvetniških družb, ki jih v boj pošljejo podjetja. Pa tudi do pogostih odločb, ki zaradi neenakomernih soočanj kljub jasnim dokazom o zlorabah delovne zakonodaje izzvenijo kot opomini namesto kot kazni.

V imenu koga dela vlada?

Glede na ukrepe vlade in ministrstev bi bilo mogoče soditi, da je gospodarstvo tisto, ki zaradi konkurenčnosti postavlja monolitno zahtevo po deregulaciji trga dela in zmanjševanju pravic zaposlenih. Ob okrogli mizi s predstavniki najmočnejših slovenskih in tudi tujih podjetij je bilo povsem jasno, da bi šlo za hudo zmoten sklep.



Predsednica Združenja Manager Madea Lončar, ki vodi delo Siemensa v Sloveniji, nadzira pa ga tudi na Hrvaškem, je opozorila, da se podjetja zavzemajo za trajnostnost in da gre podcenjevanje dela v povsem nasprotni smeri. Bi pa podjetja pri odpravi prekarnosti potrebovala jasno pomoč države. Tako v smislu opredelitve pojma kot v smislu nujnih ukrepov in nadzora. Da se ob boju na trgu od njih ne more pričakovati, da bi vsako zase razsojalo, kaj je prekarno in kaj ne. Da so za to odgovorna ministrstva. Dejala je, da je na področju zaščite dela danes celo Zvezna republika Nemčija bliže načelom, ki smo jih živeli pred letom 90, kot smo jim blizu mi.

Predsednik uprave SIB banke Sibil Svilan se je pridružil pogledu Lončarjeve, opozoril pa je na to, da bi bilo treba proučiti računovodske standarde, ki delo razumejo kot strošek, tehnologijo pa kot naložbo, kar se kaže v tem, kako država obdavčuje eno in kako drugo. Direktor Kolektor Etre, Tomaž Kmecl je dejal, da je razrast prekarnosti posledica prehitre in predvsem neskladne rasti gospodarstva, ki se je izkazala v tudi vprašanju temeljnih vrednot poslovanja. Član uprave Petrola Jože Bajuk pa je poudaril, da bi se bilo prekarnosti dobro lotiti povsem praktično in uvesti pozitivne nagrade za tiste delodajalce, ki zaposlujejo družbeno odgovorno in neprekarno. S čimer je nakazal, da država nima priznanega standarda, ki bi vodil korake v odpravi prekarnosti.

Kršenje človekovih pravic in primanjkljaj v proračunu

Za končno oceno uspešnosti spopadanja s prekarnostjo sta bila na konferenci ključna pogleda predstavnikov institucij, ki delujeta ločeno od vlade in sta zadolženi za oceno njenega dela. Varuh človekovih pravic Peter Svetina je dejal, da o problemu prekarnosti državnemu zboru urad poroča vsako leto, da pa na opozorila in pozive ni nikakršnih odzivov. Opozoril je tudi, da se prekarizacija dogaja na vseh področjih in da so ministrstva tovrstno zaposlovanje nekoč spodbujala neposredno, s subvencijami za odpiranje espejev, zdaj pa to počno z najemanjem zunanje delovne sile (ang. outsourcing) celotnih služb. Kot posebno problematične je omenil izkušnje družinskih pomočnikov in osebnih asistentov ter delavcev migrantov in mladih, ki jim ni uspelo zaključiti izobraževanja. Ob tem je jasno podprl tako stališča sindikatov kot stališča delodajalcev, namreč da bi morali prekarnost zakonsko opredeliti, če se želimo proti njej učinkovito boriti. Dodal je, da omenjeno stališče vztrajno ponavljajo, da pa tudi z ministrstva ni jasnega odziva.



Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel je dejal, da so se odnosu države na temo prekarnosti posvetili letos in da ga bodo vključili v revizijsko poročilo. Poudaril je, da bodo rezultate preiskave predstavili konec leta, da pa je v dokumentih, ki sta jih pripravila ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter vlada, konkretne ukrepe za odpravo prekarnosti težko zaznati in da področje kljub opozorilom ostaja neopredeljeno. Opozoril je, da je usmerjanje ljudi v prekarnost lahko razumljeno kot pozitivno samo kratkoročno, ker zmanjšuje število brezposelnih, ki jih zaznavajo na zavodu za zaposlovanje, in tudi število izplačanih socialnih pomoči. Da pa se javnofinančne posledice izkažejo hitro kot nestabilnost zaposlitve, nizki prihodki ter manj pobranih davkov in socialnih prispevkov. To vodi v zmanjšano sposobnost države, da bi skrbela za socialno zaščito.

Ne mineva niti 40 let od tega, ko so norveški, finski in danski strokovnjaki hodili v Slovenijo, da bi razumeli ne le našo zaščito delavcev, ampak tudi aktivno vključevanje dela v sprejemanje odločitev na poslovni ravni. Rešitve, ki smo jih pripravili mi, je zaradi tega mogoče zaznati v tujih ureditvah. Se pa zdaj vedemo ne le nazadnjaško in netrajnostno, ampak tudi povsem neiniciativno. Kjer portugalski predsednik de Sousa omenja povezovanje, boj proti prekarnosti in zaščito vseh oblik dela, naš premier Janša govori o zaščiti rednih oblik dela, kjer druge članice Evropske unije s poudarjanjem sodelovanja pripravljajo temelje za razvoj po pandemiji, naša vlada še vedno govori o potrebi po fleksibilizaciji dela in povečevanju konkurenčnosti. Kjer smo nekoč vodili razvoj, zdaj sledimo tistim, ki so v razvoju že tako ali tako zaostali.

-----
Črt Poglajen dela v Inštitutu za študije prekariata

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.