(GOSTUJOČE PERO) Slovenski jezdeci apokalipse

Apokalipsa (starogrško: ἀποκάλυψις [apokalipsis] = odkritje, odstiranje) označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. Danes zato v pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta. Lahko smo tudi manj dramatični in nam izraz pomeni (hudo) poslabšanje razmer ali zelo boleče posledice.

V časopisu Večer (30. julij 2022) smo lahko prebrali misel Slavoja Žižka o štirih jezdecih apokalipse globalnega kapitalizma: podnebne katastrofe, biogenetski poskusi, nebrzdani finančni trgi in vse več odrinjenih ljudi. Naj bralce spomnim, da so štirje biblijski jezdeci apokalipse kuga, vojna, lakota in smrt.

Sedanje (politično) dogajanje v Sloveniji je seveda tudi pod vplivom »jezdecev apokalipse globalnega kapitalizma«, pa vendar bi se raje nekoliko »poigral« z navajanjem biblijskim jezdecem sorodnih slovenskih jezdecev apokalipse. Pojem »kuge« bi povezal s korupcijo in pomanjkljivo družbeno odgovornostjo, navedbo »vojne« z nenehnim bolj škodljivim kot koristnim opozarjanjem na delitev slovenskega naroda med drugo svetovno vojno, v kateri so bili Slovenci večinsko na strani zmagovalcev, in dogodke po njej, »lakoto« z nenadzorovanim pozidavanjem plodne zemlje in relativnim zaostajanjem v rasti proizvodnosti, »smrt« slovenstva pa z negativnimi demografskimi gibanji in anglofilskim razvrednotenjem slovenskega jezika.

Bralke in bralci bi najbrž seveda lahko dodali še druge negativne pojave, a je vsaj zame že navedeni seznam dovolj strašljivo poveden. Družbena odgovornost je pogosto v senci materialnih interesov posameznikov ter lobističnih skupin, tako lokalnih kot političnih.

V partizanstvu, v katerem je šlo predvsem ali vsaj tudi za rodoljubno žrtvovanje za narodovo preživetje, nekateri iščejo samo temne plati. Ob več kot 10.000 nezasedenih stanovanjih, od tega menda 6000 v Ljubljani, skoraj nihče ne razmišlja, kako jih z ustrezno najemniško zakonodajo spraviti v koristno uporabo ne le nekaterih dnevnih migrantov, pa so zato raje na udaru tudi plodne kmetijske površine za nove pozidave.

Bolj kot o prizadevanju za povečanje proizvodnosti se razmišlja o skrajševanju delovnega tedna. Naravni prirastek prebivalstva se zmanjšuje in le redko se sprašujemo, kam to vodi. In končno, če nam bo uspelo kot narod »genetsko« preživeti, vse kaže, da bo spakedrana slovenščina prevladala tako v pogovornem jeziku kot v občilih.

Kaj me je še posebej navedlo k predstavljenim razmišljanjem o slovenski apokalipsi? Gre seveda za posledice zgrešenih napovedi o gospodarnosti proizvodnje premoga v rudniku Velenje in posledično stroškovni ceni elektrike v Termoelektrarni Šoštanj (Teš 6) ter s tem povezanih velikih družbenih stroških in za iskanje »večinoma za lase privlečenih« opravičil nekaterih zanje.      

Slovenija je zdaj pred odločitvijo, kako in po kakšni ceni zagotoviti dovolj električne energije za prihodnja desetletja. Državljanke in državljani naj bi se o tem, konkretno o gradnji Neka 2, odločali na referendumu novembra. Sam se imam sicer za še kar široko razgledanega, vendar mi moje površno poznavanje energetike ne dovoljuje poučevati drugih o tem, katera od ponujenih in drugih možnih različic je najboljša.

V občilih, na primer v reviji Mladina (8. september 2024), smo tako lahko v članku Zorana Kusa Zora sončne dobe prebrali povzetek študije Oxfordskega inštituta iz septembra 2022 o tem, kako se z eksponentno hitrostjo izboljšujejo možnosti za rabo obnovljivih virov energije, zlasti sončne. Resnično upam, da bodo o prihodnjih energetskih naložbah odločali in odločili najbolj usposobljeni in pošteni ljudje, strokovnjakinje in strokovnjaki ter za to odločitev prevzeli poleg moralne tudi del materialne odgovornosti, pa naj gre po nekaj, na primer petih do desetih letih obratovanja za denarno nagrado ali kazen. Zanamcem moramo zapustiti kakovostno energetsko dediščino, ne pa jim naprtiti posledic slabih rešitev kot v primeru Teša.

V iskanje najboljšega odgovora o izbiri energetske poti Slovenije v prihodnje se s svojim strokovnim znanjem torej ne morem polnovredno vključiti. Želim pa ponovno – glejte moj članek Votlost sistema plač v javnem sektorju (Delo, 22. julij 2023) – opozoriti na možnost negativnih posledic, ki jih bo povzročila tako imenovana reforma sistema plač v javnem sektorju, saj si napovedovane »rešitve« tega poimenovanja ne zaslužijo.

Ljudje, ki imajo odločilno vlogo ali vsaj možnost vplivati na spremembo tega sistema, po mojem strokovnem poznavanju niso niti sposobni niti voljni določiti sistema, ki bi ob primernih odstotnih povečanjih dohodkov iz dela javnih uslužbencev zagotovil pravičnejše nagrajevanje glede na (boljše) učinke njihovega dela. Sam sem prepričan, da večina sodelujočih in zlasti odločujočih (vlada, sindikati, tudi opozicijske stranke in novinarji) pri tej dodatni »naložbi«, po enem od politikov ocenjeni na 1,4 milijarde evrov (na leto?), ne zna dobro razlikovati temeljnih pojmov s tega področja (delovni naziv, zaposlitev, delovno mesto, delovišče, naloga, opravilo ali delo, dogovorjeno področje usposobljenosti, prvine zahtevnosti dela), da drugih kategorij sistema nagrajevanja kot dela motivacijskega sistema niti ne omenjam.

Skratka, nagrajuje naj se opravljeno delo, ne pa razporeditev na »delovna mesta«, ki so v bistvu delovni nazivi. Zato se ob opazovanju barantanja, ki je opozorilom navkljub trmasto potekalo brez sodelovanja stroke, bojim plačne apokalipse, za katero kasneje nihče ne bo hotel prevzeti odgovornosti.

Menim, da bi grožnje z »apokaliptičnim« odločanjem v Sloveniji v prihodnje lahko opazno zmanjšali, če bi brez materialnih in kadrovskih računic, ki so značilne za večino naših političnih strank, takoj ustrezno spremenili sistem volitev v državni zbor (DZ). Kako? Naj za izhodišče odgovora vzamem del razmišljanj predsednika državnega sveta Marka Lotriča v daljšem intervjuju (Delo, Sobotna priloga, 21. september 2024). Takole pravi: »Naveličanim volivkam in volivcem je treba ponuditi nekoga, ki ga poznajo, nekoga, ki je v življenju nekaj naredil, se z nečim dokazal. S svojim delom na kateremkoli področju. Mislim, da bi volivke in volivci sprejeli takšnega človeka.«

Kot poznavalec volilnih sistemov lahko bralkam in bralcem zagotovim, da bi tako izbiro pravih ljudi z ustrezno »osebno zgodovino« in odgovornim odnosom do družbe in narave nesporno lahko bolje zagotovil kombinirani volilni sistem po predlogih Zdusa ali civilne združbe Sinteza kot pa oglaševani volilni sistem s prednostnim glasom. Ob prepotrebni opustitvi sedanjega slabega veljavnega sistema volitev v DZ zahtevajmo torej kombinirani volilni sistem. Ta daje vsakemu volivcu v prvem krogu glasovanja dva glasova, enega za (ne)strankarskega kandidata, drugega za politično stranko. Ponuja tudi drugi krog glasovanja za izbiro pravega človeka med dvema ali tremi kandidati, ki sta ali so v prvem krogu dobila/-li največ glasov. Stroka daje temu sistemu nedvomno prednost, računice strank pa imajo, žal, svojo škodljivo interesno ali oligopolno logiko, ki volivca prednostno usmerja le k izbiri med strankami z že znanimi škodljivimi posledicami.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.