Slovenijo po Janši zajel Golobov levi populizem

Vprašanje, zakaj volivci podpirajo populistične ekonomske politike, ki spodkopavajo temelje gospodarske rasti in vključujočega institucionalnega razvoja, velja za eno osrednjih dilem sodobne politične ekonomije.

Čeprav empirične študije jasno pokažejo, da je povpraševanje po levih in desnih populističnih politikah bolj verjetno v manj egalitarnih družbah z nižjim dohodkom na prebivalca, je porast populizma v načeloma zrelih jurisdikcijah z razmeroma trdno vladavino prava ena izmed velikih enigem, a hkrati tudi priložnost za razumevanje ekonomskih učinkov populizma v fazi ekonomske razvitosti. Zakaj so torej države, kot je Slovenija, zapadle v past populizma?

Kolegi Daron Acemoğlu, Georgy Egorov in Konstantin Sonin so v članku A Political Theory of Populism (Quarterly Journal of Economics, Vol. 128, No. 2, str. 771–805) razvili smiselno teorijo, ki lahko pojasni, zakaj volivci izberejo populistične javne politike. Ko se volivci bojijo, da bo skorumpirana elita vplivala na izbor javnih politik, takrat tudi razmeroma iskreni in pošteni politiki za vnovično izvolitev izberejo politike na levi strani sredinskega volivca.

Gre za način signaliziranja nepodrejenosti ekonomskim interesom desnega političnega spektra. Posledično politične stranke, ki so na bolj konservativnem spektru političnih preferenc, v tekmi za glasove bolj levo usmerjenega sredinskega volivca izberejo bolj zmerne in sredinsko naravnane socialnodemokratske javne politike. Z uvedbo višjih davkov in prociklično naravnanega deficitarnega javnega trošenja populistične politike ustvarjajo zajetne ekonomske stroške, kot so upad rasti produktivnosti, izrinjanje investicij zasebnega sektorja in čezmerna produkcija regulacije in nesmiselnih zakonskih pravil, ki povečujejo transakcijske stroške, denimo s prilagajanjem novim regulacijam.

Neposredna posledica za zasebni sektor je preusmeritev delovnih mest iz produktivnejših v manj produktivna, kjer prevladuje povpraševanje po pravnih in upravnih veščinah, ki bore malo pripomorejo h končni dodatni vrednosti bodisi na mikro- ali makroekonomski ravni. Negativen učinek pristranskih populističnih javnih politik je večji, kadar je vrednost političnega mandata za oblastnike visoka, kadar je polarizacija med političnimi preferencami sredinskega volivca in desnosredinskimi interesi globoka, kadar prevlada splošna percepcija podkupljenosti političnih strank in kadar politični prostor preplavljajo dezinformacije in negotovost glede politične selekcije.

Karibdi populističnega podjarmljenja institucij ni ušla niti Slovenija. Po dveh letih desno usmerjene populistične vladavine vlade Janeza Janše, ki je Slovenijo potisnila v nevarno druščino višegrajskih populistov, je slovensko družbo zajel spekter levo usmerjenega populizma vlade Roberta Goloba. Čeprav je vladi treba pripisati številne zasluge za delno povrnitev ugleda Slovenije v mednarodnopravni skupnosti, v oči bode predvsem diktiranje ekonomske politike skrajno levo usmerjene najmanjše vladne politične stranke, ki najresneje ogroža makroekonomsko stabilnost Slovenije in prihodnjo gospodarsko rast v času po osamosvojitvi.

Eden nedavnih predlaganih ukrepov, ki Slovenijo nevarno potiskajo v smer izgubljenega desetletja rasti produktivnosti, je predlog o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ideja o ukinitvi stebra dopolnilnega zavarovanja v ekonomski teoriji nima nikakršne podpore. Gre za ideološki konstrukt skrajno levo usmerjenih političnih strank in služi kot instrument napada na namišljeno elito, ki po takšni logiki krade privilegije manj premožnim državljanom.

Čeprav sta za podrobnejšo oceno posledic ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja potrebni bolj rigorozna empirična študija in simulacija makroekonomskih učinkov, je pričakovan učinek vse prej kot dober. Vlada bi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zgolj podaljšala obstoječe čakalne vrste in z omejitvijo dostopa do pripadajočih zdravstvenih storitev poslabšala dostop do zdravstvenih storitev, ki so za večino državljanov danes same po sebi umevne. Kadar je dostop do storitev omejen s kratkovidno vladno intervencijo, sta končni rezultat zgolj višja dohodkovna neenakost in globlja družbena polarizacija. Robni primeri takšnih radikalnih intervencij so Venezuela v času Chá​vezove vladavine, Argentina v času kirchnerizma ter Grčija pod vladavino Syrize, ki so zašle na pot ekonomskega kolapsa.

Takšen iracionalen in populističen napad na pogodbeno ureditev zdravstvenega zavarovanja ima sočasno izredno pogubne makroekonomske posledice, ki bodo resno zamajale makroekonomsko stabilnost Slovenije. Neposreden strošek ukinitve bi v prvem letu znašal blizu tretjine milijarde evrov. Če vlada ni pripravljena zmanjšati proračunske porabe pri drugih virih, so posledice izpada jasne in nedvoumne in vključujejo višje premije za zdravstveno zavarovanje in slabši dostop do zdravstvenih storitev za vse družbene sloje.

Če bi vlada s populistično usmerjenim interventnim zakonom omejila dvig premij, se končni strošek ukinitev pretopi v proračunski primanjkljaj in višji javni dolg, ta pa bi nadalje obremenil rast produktivnosti dela, ki že več let ne predstavlja niti dve tretjini povprečja EU15. Raznovrstni novodobni vogueovski pristopi, kjer kvazi civilnodružbene iniciative sprožajo aktivistične kampanje v podporo vladnim ukrepom pod pretvezo varovanja pravic napadenih, negiranih in ogroženih skupin, so zgolj metanje peska v oči, ki zamegljuje bistvo problema.

Cilji, h katerim mora stremeti vsaka družba, da bi preprečila levo in desno usmerjene populistične napade na institucije in gospodarstvo, vključujejo vključujočo rast produktivnosti, kjer sadovi umetne inteligence in robotizacije dosežejo vsakogar, makroekonomsko stabilnost in spoštovanje institucij vladavine prava. Kontinuirani napadi na institucije, ki jih doživljamo tako od levo- kot od desnosredinskih vlad, so nevaren odmik od norm in vrednot liberalne demokracije, ki je zahodnim družbam omogočila skokovit in nesluten intelektualen, ekonomski in širši družbeni napredek.

Populistična retrogresija v personalizem, emocijsko podprto vodenje politik in v ignoranco javnofinančne in fiskalne vzdržnosti zgolj tlakujejo pot v večjo polarizacijo in še bolj agresiven kontinuum politik, ki spodkopavajo temelje vključujoče rasti produktivnosti in povečanja blaginje.

***

Izr. prof. dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.