Slovenija ima problem. Problem z vero

Zadnjih sedem let živim v Združenih državah. V tem času sem živel v Indiani, v prestolnici Washingtonu, trenutno pa opravljam magisterij na Aljaski, 320 kilometrov južno od severnega tečajnika. Pred kratkim sem bil po dveh letih na obisku v domači Ljubljani. Na kavi s staro prijateljico sem omenil, da imam fanta. Ko sem ji povedal, da sva se spoznala v cerkvi, je bila začudena, negativno presenečena. Ni razumela, da je cerkvena institucija lahko napredna. Ni razumela, da je cerkev lahko sprejemajoča do tistih, ki jih privlači isti spol. Kljub frustraciji nad njeno reakcijo me je pogovor spomnil, da se moram domov vračati bolj pogosto, da ne pozabim na razlike med kulturama, med katerima sem razpet. Vera je v Sloveniji na progresivnem političnem parketu prepogosto prepoznana kot »problem« desnice, konservativcev. Inštitut Varieties of Democracy na Univerzi v Gothenburgu na Švedskem je Sloveniji za stopnjo politične polarizacije dodelil 3,82 od štirih možnih točk. Ta težava je nedvomno večplastna, vendar pa, ali se je kljub temu kdo vprašal, ali ravno v nepoznavanju vere in izogibanju javnemu dialogu o njej leži del problema, ki narod skokovito polarizira?

Ko sem se čez lužo odpravil prvič, leta 2018, sem doživel številne kulturne šoke. Eden je povezan prav z vero in cerkvenimi institucijami. Po tem, ko sem pristal v Daytonu, mestu, ki je na Balkanskem polotoku znan predvsem po mirovnem sporazumu, me je pobral taksi in peljal do majhnega univerzitetnega kampusa, kjer sem preživel naslednja štiri leta. Prva stvar, ki sem jo opazil med vožnjo, so bile cerkve. Bilo jih je (skoraj) toliko kot restavracij s hitro hrano. Druga poleg druge. Ene večje, druge manjše in vseh možnih denominacij. Baptistične, luteranske, binkoštne, metodistične. Pogled na verske zgradbe ob cesti je v meni vzbudil nelagodje, morda celo malo strahu.

Zakaj? Kot mlad moški, ki danes živi odkrito življenje kot gej, se v slovenski krščanski skupnosti nisem počutil ravno dobrodošlega, sploh v letih, ki sem jih preživel na katoliški gimnaziji. Cerkev sem, kot moja prijateljica, povezoval s konservatizmom, tega pa z naukom, da je homoseksualnost izbira, greh. Leta 2015, tik pred referendumom o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je moja gimnazijska knjižnica organizirala »okroglo mizo«, na kateri je sodelovala samo ena, desna stran. Jasno mi je bilo, da moja šola in njena lastnica, Katoliška cerkev, ne verjameta, da sem takšen, kakršen sem, dovoljšen, da sem vreden pravic do poroke in posvojitve otrok. Ampak lagal bi, če bi trdil, da med bivanjem v Sloveniji, kot še vedno danes, nisem stremel k vrednotam, ki jih imam za krščanske: preprostost, skromnost, mir, integriteta, skupnost, enakopravnost.

Mojo univerzo je kot večino zasebnih visokošolskih ustanov v ZDA ustanovila cerkvena skupnost. O pobudnikih mojega kolidža, kvekerjih, ki so leta 1947 prejeli Nobelovo nagrado za mir za nesebično pomoč žrtvam vojne, političnim preganjancem in beguncem, sem pred začetkom študija vedel malo. Kljub temu da sem se zavedal, da je moja šola naravnana progresivno, se tja nisem odpravil zaradi kvekerske, pacifistične opredelitve. Odselil sem se iz radovednosti, želje po spremembi in radodarne štipendije, ki mi je omogočila, da je bil moj študij cenejši kot kjerkoli na stari celini. Kvekerstvo sem odkril po srečnem naključju in spoznal, da obstaja cerkvena institucija, v kateri sem dobrodošel v vsej svoji identiteti.

Verujoči, kot tudi vera sama, nismo monolit. Vsi kristjani, kot tudi vsi muslimani in judje, pač ne verujejo na enak način in nimajo enakih političnih prepričanj. Vsi katoliški Slovenci – oziroma 71,48 odstotka celotnega prebivalstva – niso enakih vrednot in prepričanj. Bili bi naivni, če bi mislili, da vsi katoličani nasprotujejo pravici do splava. Ali pa, da med njimi ni homoseksualnih in transspolnih oseb. Izbiti je treba mit, da je verovati enodimenzionalno.

Morda se ravno v tem skriva naš problem. Kljub temu da cerkvene institucije pogosto predstavljajo nauke, ki naj ne bi bili vprašljivi, verujoči predstavljajo mozaik življenjskih zgodb, identitet in vrednot, ki so večplastne. Vera, hočete ali nočete, je eden od osnovnih gradnikov naše kulture, četudi je načelo o ločenosti države in verskih skupnosti zapisano v našo ustavo.

Ideja, da se o veri kot tabu temi, ne bi smelo pogovarjati, sploh v javnosti, je toksična. Vera in pogovori o njej so mi spremenili življenje na bolje. Zaradi razprav o različnih verah sem spoznal prijatelje številnih kulturnih ozadij in političnih prepričanj. Kvekerstvo mi je pomagalo, da sem se odkril kot gej, in začel živeti bolj avtentično. Pogovor s prijateljico v Ljubljani mi je odprl oči in me spomnil, naj teme, ki se nanašajo na vero, ko sem doma, načnem pogosteje. Kulturne razlike, med katere spadajo verske in politične, bi med nami postale manjše, če bi se jim v vsakdanjih interakcijah malo manj izogibali.

***

Juš Tavčar, magistrski študent na Aljaski.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.