Še več učenja doma

Karantena zaradi epidemije koronavirusa je posegla tudi v poučevanje in učenje, saj mora večina teh dejavnosti potekati doma, tudi z različnimi pomočniki in pomagali. Ukrep za mlade ni boleč, saj se že v normalnih okoliščinah menda učijo doma več ur dnevno. So pa nekatere težave: nekateri otroci so namreč ugotovili, kako malo znajo njihovi starši in kakšen zaklad znanja so drugi, ki pa zanje nikoli nimajo časa. Mladi in starši, ki se bodo prvič srečali s samoučenjem s sodobnimi interaktivnimi gradivi (do teh so brezplačen dostop med krizo omogočile nekatere založbe), bodo ugotovili tudi, kako dolgočasen, nemotivacijski in neučinkovit je klasičen šolski pouk ter da bi morala biti vloga šole in učitelja precej drugačna.

Stanje na področju sodobnega poučevanja je videti, kot vse v Sloveniji, sicer idealno, dokler ne pogledamo v prakso. Leta 2016 je bil sprejet dokument Strateške usmeritve nadaljnjega uvajanja IKT v slovenske VIZ do leta 2020. Med cilji je zapisano tudi, da je treba zgraditi odprto platformo informacijskih tehnologij, e-vsebin in storitev ter vzpostavljati sinergijska okolja za (interdisciplinarno) partnersko sodelovanje. A razvojne šolske ustanove nimajo nobenih ekip, ki bi se s tem ukvarjale. Očitno ima nekaj sto ljudi več drugega, pomembnejšega dela.

Preberite še: Spletna peticija proti ocenjevanju na daljavo

Spoznali smo, da smo po merilih sodobnega digitalnega izobraževanja na zelo nizki ravni in da so razlike med šolami zelo velike, čeprav vse izvajajo enak program in dobijo enako vsoto denarja na učenca ter so večinoma državne. Ministrica pogosto uporablja besedo avtonomija šole, pri čemer naj bi očitno vsak delal, kar hoče in zna. Značilno je, da nihče v zdravstvu ne omenja avtonomije zavodov, kjer bi v nekaj urah lahko zamenjali vodstvo ustanove, v kateri bi bolezen koronavirusa zdravili samo s polaganjem rok in česnom – čeprav bi bil ta slovenskega porekla.

Pri učenju doma gre navadno za poučevanje na daljavo, ko učitelji pošiljajo mladim in staršem napotke, kaj in kako naj se učijo. Takemu načinu, ki obstaja že več tisoč let, pravimo prenos s poštnimi sli. Tudi v nasprotni smeri naj bi potekal promet, vendar večina ljudi doma nima niti kuvert niti znamk. Na pošto pa noče oziroma celo ne sme. Zelo priročna je elektronska pošta, samo učitelje je z njo prepovedano nadlegovati zunaj delovnega časa, večinoma pa v vsakem primeru.



Nekateri učitelji so naprednejši in bolj delovni ter imajo tudi spletne učilnice, v katerih objavljajo različna gradiva, tudi teste, sprejemajo izdelke ter pošiljajo popravke in mnenja. Tak način zahteva zelo veliko dela, saj ima učitelj, ki v gimnaziji uči dveurni predmet, tudi po tristo dijakov, kar lahko pomeni tudi več tisoč strani za pregled in popravljanje na teden. »Naprednim« učiteljem se bodo tisti kolegi na šoli, ki tem novotarijam niso »nasedli«, potiho smejali in prosti čas porabili tako kot večina brezposelnih v tem času, zelo verjetno pa jih bodo tudi stigmatizirali še huje kot s koronavirusom okužene državljane. Širi pa se spodbudna novica, da učitelji, ki so zaprisegli, da sodobnih tehnologij nikoli ne bodo uporabljali, že pišejo ravnateljem odpovedi.

Mnogi poskušajo biti sodobni in kar po ideu ali telekonferenci mladim sporočajo svoja navodila: »To in to iz učbenika ter to in to iz delovnega zvezka (če se šolam ni zdelo škoda denarja zanje), pa TV glejte in kakšno dobro knjigo preberite.« Posnamejo tudi sebe na filmčkih in imajo dober občutek, da so v boljšem stiku z mladino. Ob tem pa praviloma pozabijo, da neurejena glava, domača halja, kričanje otrok v ozadju in še kakšni jelenji rogovi na zidu ne povečajo spoštovanja do pedagoga, čeprav so krizne razmere. Vse, kar se pojavi na omrežjih, se hitro širi in ostane tudi ko kriza mine.

Priporočamo: Najboljše ni nujno najbolj tehnološko izpopolnjeno

Nekaj mladih in njihovih staršev (ker imajo mir pred poučevanjem) pa je srečnih, da imajo na voljo sodobna digitalna interaktivna gradiva, ki omogočajo samostojno učenje in doseganje boljših učnih izidov nekajkrat hitreje kot v razredu.

Medtem ko država po vsem svetu išče maske, aparate in zdravila, imamo zdravilo za poučevanje v Sloveniji že več let. To so že omenjene učne digitalne enote slovenskih založb, do katerih imajo v mirnem času dostop samo njihovi naročniki, kupci gradiv, v času krize pa so jih nekateri odprli za vse.

Sodobna interaktivna digitalna učna gradiva so precej učinkovitejša preprosto zato, ker nadgradijo besedilo in slike iz klasičnih učbenikov z videom, zvokom, animacijami, simulacijami, zagotovljeno je preverjanje znanja, poznavanja, razumevanja, pridobivanje kompetenc in tudi utrjevanje snovi. Na koncu je mogoče pridobiti tudi analizo podatkov za posameznika, oceno in certifikat. Vseh teh lastnosti v učnih enotah naših založb še ni, z ustreznimi vlaganji in uvajanji sodobnih metod dela, tudi umetne inteligence, pa bomo tudi pri nas iz sedanjih kmalu lahko dobili vrhunska učna gradiva. Za delo v šoli in samoučenje.
Potreben je samo ustrezen dolgoročen dogovor z založbami, ki imajo profesionalni kader in vključujejo tudi najboljše praktike. Ob kakovostnih gradivih se učitelji v celoti lahko posvetijo poučevanju (kar znajo in želijo) in jim ni treba pol delovnika nameniti pripravam in popravam, temveč poučevanju in mentorstvu.

Zakaj se do zdaj ni zgodilo nič? Ker imajo vodilni ljudje na ministrstvu že več let zelo negativen odnos do sodobnega znanja in založb, češ da so v zasebni lasti in so zato osovraženi dobičkarji. Vse se jim zdi predrago: učbeniki, delovni zvezki, kaj šele e-gradiva, saj naj bi bilo na spletu vse brezplačno, gradivo pa naj bi pripravljali učitelji z učenci. Da pa bi priskrbeli denar in vsakemu otroku omogočili brezplačno šolanje, se niso zavzemali, saj bi izgubili pomembno področje za uveljavljanje svoje ideologije.



Ker so učne enote na voljo, predlagam, da jih temeljito preizkusite, proučite in predlagate dopolnitve, spremembe, nadgradnje, tako da bo čim prej nastalo čim boljše gradivo. Tako kot ves svet mrzlično išče cepivo in zdravilo za koronavirus, tako mi poiščimo čim boljše rešitve za našo mladino.

Upati je, da bo karantena zaradi epidemije potisnila izobraževalni sistem v digitalno dobo. Ne zaradi političnih usmeritev, ampak zaradi uporabniških želja in zahtev mladine in staršev, naj šola opravi svojo vlogo in naj mlade spodbuja, jim pomaga ter jih tudi prisili, da bodo dosegli zahtevana znanja, veščine in kompetence, primerljive s sovrstniki v razvitem svetu, na izbranem področju pa vrhunskost. In da jim bo potreba in želja po učenju ostala vse življenje.

Ker bo država za intervencijske ukrepe porabila več milijard evrov, s katerim naj bi blažila stanje, predvsem za starejše, naj nekaj milijonov nameni tudi za nakup IKT-opremo za revne otroke, ki jo potrebujejo prav tako nujno kot starejši ventilatorje. Naj zagotovi denar za nadgradnjo in uporabo vseh učnih gradiv ter tudi ustrezna sredstva za mrežo povezav po vsej Sloveniji, s čimer bo pomembno pripomogla k decentralizaciji Slovenije.

Slovenski izobraževalni sistem bo vstopil v digitalno dobo, investirani denar in oprema pa bodo v uporabi več let, tudi ko bo te karantene konec.

***
Dr. Srečo Zakrajšek proučevalec izobraževalnih sistemov in publicist
_ _ _ _ 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva