Razlaščanje pa še kar traja

Če izvzamemo beračenje, je dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) ena najstarejših pravic slovenskih slepih. Pri tem mislimo na DPP kot pravico po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju-2 (Zpiz-2). Pri nas namreč poznamo več DPP-jev. DPP vojnih invalidov je zelo posebna zgodba, preostali pa so socialni transferji. Vseh teh tu ne bomo obravnavali.

DPP, o katerem pišemo, je še iz časov FLRJ, izvira pa iz delovnega razmerja in plačevanja prispevka za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Temelji na strokovno dokazani ugotovitvi, da je slepota ena najtežjih invalidnosti, ki onemogoča samostojno opravljanje vsakodnevnih opravil, nujnih za preživetje. Na isti pravni podlagi (in tako je prav) ga uživajo še nekateri drugi invalidi. Življenje težjih invalidov je dokazano dražje od življenja zdravih.

Pravica do DPP je (kot nekatere druge temeljne pravice iz pokojninsko-invalidskega zavarovanja) opredeljena v tretjem členu veljavnega Zpiz-2, njeno neodtujljivost pa zagotavlja 4. člen istega zakona. S 5. členom je zagotovljena tudi trajna varnost plačanih pravic po tem zakonu, za katero jamči Republika Slovenija s svojim proračunom. Zakaj tako, bomo odgovorili ob koncu.

Vendar DPP ne dobi kar vsak zavarovanec, ampak le tisti, ki mu ga je odobrila invalidska komisija pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Skupina posebej usposobljenih izvedencev na podlagi podrobne zdravstvene dokumentacije in izvidov zdravnikov specialistov, ki dokazujejo stopnjo in težo invalidnosti posameznika. Po obravnavi prosilca in predloženega gradiva poda mnenje na podlagi zelo strogih in natančno določenih meril za priznanje invalidnosti.

Te zapletene in zelo dolgotrajne postopke sem doživel na lastni koži in verjemite, zame so bili bolj travmatična izkušnja kot sama skoraj popolna izguba vida, ki me je v dobrem letu dni od tega, da sem še vozil avto, bral, hodil v kino …, pripeljala do ocene »slep« z 1,8 odstotka ostanka vida. Nikomur od vas, bralke in bralci, ne privoščim, da bi postal upravičenec do DPP, pa čeprav vsak mesec plačujete tudi zanj!

Dodatek za pomoč
in postrežbo ni miloščina

Upam, da je vsem jasno: DPP ni miloščina, ni socialni transfer, ampak z delom zaslužena in denarnim prispevkom plačana zavarovalniška in zato neodtujljiva pravica, ki naj bi najtežjim invalidom vsaj malo olajšala življenje.

Kolikor vem, v političnem sistemu, v katerem smo živeli nekoč, ni bil DPP nikoli sporen in ni bilo poskusov njegovega odvzema. Težave so nastale po osamosvojitvi, ko se je začelo veliko govoriti o »čiščenju pokojninske blagajne«. Še danes ne dojemam, kako naj bi »očistil« neko blagajno tistega, kar je kdo plačeval vanjo, razen da mu to preprosto vzameš. Mislim, da je to »čiščenje« vrhunec doživelo ob velikih spremembah, ki jih je prinašal predlog Zpiz-2.

Resorni odbor DZ je ta predlog obravnaval novembra 2010 na seji z vsaj šestimi nadaljevanji, ki so trajala včasih celo po ves dan, enkrat celo čez polnoč. Predsednik NSIOS Boris Šuštaršič je že po slabi uri prve seje nastopil z užaljenim govorom, nato pa sejo protestno zapustil, ne da bi v resnici pojasnil, zakaj. Četica vdanih sledilcev je odšla za njegovim vozičkom in na odboru sva (do konca vseh nadaljevanj) vztrajala le (žal že pokojni) Drago Novak (takrat predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije) in jaz. Ni nama uspelo rešiti invalidnine (ta se je v zakon vrnila šele leta 2021). A čeprav sva ostala sama, nama je uspelo ubraniti DPP.

Prezrla pa sva pravniško zvijačo. DPP se je desetletja usklajeval enako kot pokojnine, invalidske pokojnine itd.,107. člen Zpiz-2 pa zdaj določa, da se DPP »usklajuje v skladu z zakonom, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji« (ZUTPG). Kaj to pomeni, smo odkrili šele, ko je razvpiti Zujf prek zakona o izvrševanju proračuna RS blokiral izvajanje ZUTPG, s tem pa tudi usklajevanje DPP. In to tudi še potem, ko so se pokojnine že začele usklajevati. Ni težko razumeti pravniške logike: če nam DPP ni uspelo črtati iz pokojninskega zakona, ga pa toliko časa ne bomo usklajevali, da bo postal finančno nepomemben, in takrat ga ne bo več težko ukiniti. Vzame nekaj časa, a učinkuje.

Tokrat je časa (na našo srečo) zmanjkalo. Več let so se pojavljale ideje o prenosu DPP v zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO), za katerega politikom nikakor ni uspelo nabrati dovolj sredstev. Za uvedbo edine poštene rešitve, dodatne prispevne stopnje za novo pravico – dolgotrajno oskrbo –, pa nikogar od njih ni bilo dovolj v hlačah. Vedno so se bližale volitve.

Spomladi 2021 je bil tik pred parlamentarno obravnavo predlog ZDO, ki je določil tudi to, da se vsem slepim in slabovidnim odvzame pravica do DPP in določi neka nova pravica za neki nov dodatek (brez imena in brez točno znane višine).

S sodelavcem sva zato 3. maja 2021 Službi Vlade RS za zakonodajo (SVZ) poslala več vprašanj. Želela sva izvedeti, kako je mogoče slepim in slabovidnim (in zakaj samo njim!) odvzeti DPP, saj gre za v zakonu določeno in plačano, torej zavarovalniško pravico, ki jo uživajo zaradi delne ali popolne izgube vida in zanjo jamči celo država. Prepričan sem, da si te pravice nihče med nami ni zaželel ali izbral sam in da takih tudi med bralci ni. Opozorila sva tudi, da je na pravico do DPP vezanih še vrsta drugih invalidskih pravic, ki bi ob njegovem odvzemu vse ugasnile.

SVZ je najin dopis odstopila v reševanje ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), ki pa že dolgo ni bilo več resorno za dolgotrajno oskrbo. Zato sva službo ponovno prosila za pravno razlago in od nje izvedela tole: »Če bi odgovorili na vaša vprašanja, ki se nanašajo na razlago predlagane zakonodaje, ki ureja področje dolgotrajne oskrbe, bi presegli svoja pooblastila …« Na spletni strani SVZ (ki jo še hranim) je bilo takrat napisanega vse kaj drugega o tem, kaj naj bi ta služba počela, in o njenih ciljih.

Ker so dolgotrajno oskrbo že precej prej prenesli na ministrstvo za zdravje (MZ) – tega SVZ ni vedela?! –, je najverjetneje tudi MDDSZ težavo elegantno rešil tako, da jo je odstopil v reševanje MZ. Kljub več urgencam pri obeh pa ni bilo nobenega odgovora. MZ je nekaj zelo nejasnega po več mesecih napisal šele na urgenco takratnega predsednika RS.

Vprašanja za SVZ sva poslala v vednost na več naslovov, med drugim zagovorniku načela enakosti in uradu varuha človekovih pravic. Prvi se je odzval zelo korektno s priporočili državnemu zboru. Žal njegova priporočila nikogar ne obvezujejo. Od varuha pa sva prejela tole presenetljivo pojasnilo: »Kljub temu pa vas moramo žal seznaniti, da na vaša vprašanja, ki se nanašajo na konkretne člene, ne moremo odgovoriti, saj omenjenega zakonodajnega predloga nismo pripravljali, zato vam predlagamo, da jih naslovite neposredno na vlado oziroma na ministrstvo za zdravje.«

Da te kap! Od varuha seveda nihče ne pričakuje, da bi najprej pisal zakonska besedila, nato pa jih še sam ocenjeval. Normalen državljan pa vsekakor pričakuje njegovo oceno, ali je neko zakonsko določilo kršenje človekovih pravic ali ni. S preprosto pametjo ocenjujem, da je odvzem nečesa, kar si v dobri veri plačeval dolga leta, kršenje človekovih pravic. Poleg tega lahko varuh od vseh ministrstev zahteva nedvoumen odgovor v 48 urah. Te pravice ni izkoristil. Le zakaj ne? Raje je spet naju poslal po kostanj v žerjavico.

Sledilo je javno zbiranje podpisov zoper odvzem DPP slepim in slabovidnim, a se mu Nacionalni svet invalidskih organizacij ni pridružil (zakaj ne, saj je upravičencev z drugimi invalidnostmi mnogo več kot slepih in slabovidnih?). Zbrane podpise smo predali v DZ in se lotili obiskov poslanskih skupin, prepričevanja na sejah odborov DZ in vlaganja predlogov za amandmaje.

Nato se je zgodil povsem nepričakovan preobrat in državni zbor je v ZDO sprejel določilo, da ohranimo DPP le slepi in slabovidni, izgubijo pa ga vsi drugi invalidi. To bi pomenilo, da ga obdrži približno 3000 upravičencev, izgubi pa ga več kot 30.000. Medtem ko so mnogi slavili zmago, sem bil sam zelo skeptičen. Najprej zato, ker je nespodobno in necivilizirano komurkoli odvzeti pravico, za katero je sam plačeval, še zlasti pa če jo je pridobil zaradi invalidnosti. Če so DPP odvzeli veliki večini, ni nobenega zagotovila, da ne bodo kmalu posegli tudi po pravici manjšine slepih in slabovidnih. Čakati ni bilo treba prav dolgo.

Samo do lani. Tudi nova različica zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk), ki jo je državni zbor obravnaval julija, je najprej predvidevala odvzem DPP oziroma njegovo prevedbo v nekaj drugega, po novih prepričevanjih pa se je na koncu spet izšlo podobno kot prejšnjo »rundo«. DPP obdržimo le slepi in slabovidni ter vojni invalidi, drugi pa ne. Za zdaj! Če smo se torej slepi in slabovidni tokrat spet za las izmuznili, pa se večini drugih upravičencev do DPP godi očitna krivica. Pa nihče nič!

V javni razpravi je bila jeseni že novela zakona o osebni asistenci (ZOA) in, ne boste verjeli: DPP naj bi nam odvzel tudi ta zakon. Odvzel naj bi torej pravico, za katero plačujete vsi zavarovanci po Zpiz-2, za primer, da bi vas doletela huda invalidnost, ki je nikomur ne privoščim! Kaj pa, če se vam to vendar zgodi?

Zaradi nepričakovanega izida glasovanja se bo DPP v prihodnje sicer uskladil, a le za toliko časa, dokler ga bomo še imeli. Veliko skrb namreč vzbuja zadnja različica Zpiz-2, saj imenu zakona sledi navedba vrste členov o DPP, ki bodo nehali veljati sredi leta 2024 ali na začetku 2025.

Čudaška prepričanja

Od ustanovitve pokojninskega sklada smo do danes zamenjali že več držav, a njegovo poslovanje ostaja eno najbolj transparentnih in verodostojnih. Razumna politika je vedno vedela, da bodo državljani to solidarnostno obliko skrbi za vse prepoznali, spoštovali in ji zaupali, samo če bodo prepričani, da gre za »pošteno pogodbo«. Danes pa je med mladimi vse bolj razširjeno prepričanje, da je vplačevanje v pokojninski sklad »brez zveze« in neumno, »saj itak ne bomo dobili nobene penzije«. In v resnici ni nič lažjega kot naplahtati celo generacijo, da se ji bistveno bolj splača »gemblanje« na borzah in v sumljivih finančnih skladih, še posebej v tujini.

In ker jih večina na lastni koži še ni občutila tragičnih posledic Enronov, Lehman Brothers in njima podobnih inovativnih finančnih rokohitrcev, ni prav nič čudnega, da srečujemo vedno več pripadnikov mlade in srednje generacije, ki ne plačujejo nobenega zavarovanja. Čez desetletja, ko bodo ugotovili, za kaj v resnici gre, bo zanje in za vso družbo prepozno. In naša politika »pri polovični zavesti« (kot je to označil Jože Mencinger) zavestno ali nevede podpira ta čudaška prepričanja z lomastenjem po zakonodaji in ne zna predvideti dolgoročnih posledic. Tu bi vas spomnil na 5. člen Zpiz-2, omenjen na začetku besedila, s katerim država jamči za plačane pravice.

Pred kratkim je ministrstvo razposlalo centrom za socialno delo (CSD) več obrazcev. Na dveh med temi naj bi upravičenci do družinskega pomočnika s svojim podpisom soglašali, »da se mi pravica do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem 31. 12. 2023 ukine«, da bi dobil s 1. januarjem 2024 pravico do oskrbovalca družinskega člana. Zakaj pa kar ukine in ne morda začasno ukine, zamrzne ali obmiruje? Če bo kdo ta obrazec podpisal (in verjamem, da si bodo le redki upali zavrniti njegov podpis), bo seveda izgubil tudi vse invalidske pravice, vezane na pravico do prejemanja DPP. Težko pa bo pravico do DPP ponovno uveljavil, če bo ugotovil, da se ni pravilno odločil. V tem primeru niti ni bistveno, da gre za DPP po drugem zakonu, ne po Zpiz-2. Pristop je enak.

Hvaležen sem g. Marjanu Burji, ki je v svojem prispevku, objavljenem v PP 29 v Delu 4. novembra lani, opozoril, da kupno moč prebivalstva močno niža tudi »razlastitev« plačanih prispevkov upokojencev« pa seveda vseh drugih zaposlenih, ki te prispevke plačujejo. Nisem zaznal, da bi razen njega to opazil še kdo. Razlastitev je edina prava beseda za tako ravnanje.

Za bogate očitno veljajo drugačna pravila

Pri nas vlada paničen strah pred »dvojnim financiranjem«, da se ne bi kdo okoristil z na primer dvema socialnima transferjema hkrati in »bogatel« na račun države. Vzrok za večino zlorab pa običajno tiči v slabo napisani zakonodaji. Tudi DPP naj bi bilo treba upravičencu odvzeti, če uživa kakšno socialno storitev. Nekateri bogatejši si menda plačujejo kar po več zavarovanj, da v primeru nesreče dobijo več zavarovalnin, a tega kot »dvojno financiranje« ne prepoznava nihče. Za bogate očitno veljajo drugačna pravila in zakoni, mar ne? Pa saj si tudi pravice po Zpiz-2 plačujemo mi sami.

Da ne bi bilo pomote; invalidi smo se pripravljeni odpovedati DPP ali delu DPP, ki bi ustrezal prejetim drugim socialnim storitvam.

Neki naš politik je pred leti ugotovil, »da je folk glup«, nedavno tega pa smo od bogatega »investitorja« izvedeli, da se delimo na elito in na amorfno gmoto. V zadnjo spada večina državljanov. Zakonodaja pa varuje predvsem elito, že samo zato, ker je pač elita.

Razlastitve in nacionalizacija so bile menda zločini iz časov diktature in enoumja. Danes pa je razlastitev (na primer plačane pravice do DPP) očitno le del varstva elite.

Tako varstvo pa zdrži le toliko časa, dokler »glupemu folku« in »amorfni gmoti« ne prekipi. Zgodovina nas uči, da za nikogar ni prijetno, ko se zgodi kaj takega.

***

Tomaž Wraber je bil predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije – ZDSSS v letih od 2009 do 2017.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.