Paravojaške formacije razkrile pravno praznino

S kančkom cinizma si tudi vardisti zaslužijo priznanje. Z ogrožanjem javne varnosti so opozorili na globoko pravno praznino in resen problem podnormiranosti oziroma neskladja zakona o nalogah in pooblastilih policije z ustavo določenim sistemom generalne klavzule javna varnost.

Ob priložnosti za ta prispevek sem se spomnil, da so se o istih problemih v našem sistemu javne varnosti že v 90. letih prejšnjega stoletja kresala mnenja z novinarji Dela. Ne bom jim rekel stari novinarski mački. Ljudje mojih let so zdaj že malce občutljivi na take komplimente. S tem hudomušnim uvodnikom želim le poudariti, da zadevna problematika ni od včeraj. Izbruh koronavirusa in pojav paravojaških formacij je problem javne varnosti razkril s še večjo intenzivnostjo.

Dodajam, da tudi pojem militantna demokracija ni novost. Že dolgo obstaja kot prvovrstno ustavno vprašanje delovanje sistema nacionalne, državne in javne varnosti, posebno v kriznih in izrednih razmerah ali vojni. Pri poimenovanju je avtorstvo ustavnega in političnega teoretika nemškega rodu Karla Loewensteina (1891–1973). Ob prvih demonstracijah uniformirane moči paravojaških skupin nacistov v času pred drugo svetovno vojno je opozarjal na šibko točko demokracije, ki dopušča, da posamezniki ali skupine z zlorabo demokratičnih načel in vrednot lahko stopnjujejo svojo demonstracijo moči vse do skrajnega nasilja, nasilne radikalizacije, terorizma in prevzema politične oblasti na nedemokratičen način. Seveda je treba take pojave strogo ločevati od siceršnjega, z ustavo zagotovljenega varstva pravic do mirnega zbiranja in združevanja. Sklicujoč se na relevantne odločbe našega ustavnega sodišča in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice moram poudariti, da so posplošene primerjave mirnega zbiranja in združevanja, denimo naše »demokracije na kolesih«, s paravojaško dejavnostjo in odkrito demonstracijo nelegitimne uniformirane moči neprimerne in škodljive. Čeprav je mirno združevanje in zbiranje kolesarjev lahko za koga moteče, je vendarle izraz neposredne ljudske demokracije ter z ustavo zajamčenih pravic do svobodnega izražanja, govora in javnega nastopanja. Na drugi strani tako posplošene primerjave legitimirajo nelegitimno, za suvereno državo nesprejemljivo početje paravojaških skupin z demonstracijo uniformirane moči celo proti oboroženim državnim organom, nosilcem nacionalne, državne in javne varnosti. To je tisto, kar demokracijo resno ogroža, jo smeši in se ji nevarno roga. Loewenstein je v svojem času zaman svaril, da to vzbuja skrb, nelagodje in strah pred šibkostjo države, ki takemu početju z mlahavostjo odziva pritrjuje. Iz istih razlogov je domača javnost upravičeno lahko zaskrbljena, da se ne bi priljubljena mantra politikov o državi, ki ob naravnih lepotah z varnostjo naravnost kliče tuje turiste in investitorje, s toleriranjem paravojaške demonstracije uniformirane moči kmalu izpela.

Prikaz problema podnormiranosti in neučinkovitosti javne varnosti začenjam pri »mlačnem« odzivu Policijske postaje Slovenska Bistrica na strumen prihod in ultimativno zahtevo paravojaške skupine, kako bi morali policisti po njihovem mnenju ravnati in celo opustiti opravljanje svojih zakonitih nalog. Česa takega si še minister za notranje zadeve, ki je poklican in po zakonu upravičen, da daje policiji usmeritve, ne more dovoliti. Policija mora ukrepati skladno z ustavo in zakoni. Če kdo meni, da je pri tem prikrajšan v svojih pravicah in svoboščinah, ima zato ustrezna pravna sredstva oziroma pritožbene poti. Kdor želi policijo usmerjati, bi prav tako moral vedeti, da je za to funkcijo najprej treba na demokratične volitve.



Na podlagi dostopnih informacij bi sicer težko našel razloge, da je omenjena skupina zakrivila katero od predpisanih kršitev javnega reda, prekršek ali kaznivo dejanje. Osebno se mi zdijo celo simpatični. Paradoks njihovega početja je v tem, da so s hojo po robu ustavnih praznin za skupno varnost naredili več kot vsa tako imenovana varnostna stroka, ki že več let pod preprogo pometa očitno neskladje zakonske ureditve policijskega delovanja z ustavo določenim sistemom generalne klavzule javna varnost in državno politiko nacionalne varnosti. Kje je torej razlog za »mlačen« odziv na strumen prihod, demonstracijo uniformirane moči in ultimativne zahteve Policijski postaji Slovenska Bistrica? To ni kritika njenemu vodstvu in policistom, ampak podnormiranosti zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki javne varnosti niti ne omenja. To tudi ni običajna praksa zakonodajalca pri urejanju javne varnosti. Zakaj je ravno pri zakonu o policiji drugače, puščam za neko drugo priložnost.

Policija, ki spoštuje načelo ustavnosti in zakonitosti, brez ustrezne podlage ne more ukrepati, saj bi tako sama kršila ustavo in zakone lastne države. V tem smislu je navidezno mlačen odziv Policijske postaje Slovenska Bistrica kvečjemu izraz profesionalne drže, ki se zaveda, da policija sama zakonov ne sprejema, ampak jih le izvaja. Če ji celo njen specialni zakon o nalogah in pooblastilih ne dovoljuje, policija zaradi javne varnosti ne sme ukrepati.

***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.