Obramba demokracije je projekt, ki se nikoli ne konča

Letošnje leto je bilo za enega najkontroverznejših svetovnih filantropov zelo pomembno. George Soros, ki je dopolnil 93 let, je decembra lani vodenje svoje fundacije Open Society Foundations predal svojemu 37-letnemu sinu Alexu. Glede na njegov mednarodni ugled, intelektualne interese in zavzeto udejstvovanje v svetovnih zadevah je to morda pravi čas, da razmisli o svoji zapuščini.

Ko sem ga nazadnje srečala pred devetimi leti, je bila dediščina zadnje, na kar je mislil. Bolj ga je skrbelo, v katero smer gre vzhodna Evropa, o prihodnosti Evropske unije, usodi Romov, Mjanmaru, Rusiji in Mednarodnem kazenskem sodišču. Skrbela ga je kriza svetovnega kapitalizma in vse večja razhajanja v ameriški družbi. Ustvarjanje zapuščine ga ni prav nič zanimalo.

Od takrat se je marsikaj spremenilo. Nekateri politiki ga redno predstavljajo kot utelešenega hudiča, popolnega sovražnika, proti kateremu je zlahka mogoče uveljaviti lastne populistične, avtoritarne, antiglobalistične in konservativne nazore.

Na Madžarskem je predsednik vlade Viktor Orbán dosegel prepričljivo zmago na volitvah, ko je ustvaril in nato nasprotoval podobi Sorosa, ki Madžarom vsiljuje muslimansko priseljevanje in liberalno socialno politiko. Minister v indijski vladi Narendre Modija je izjavil, da želi Soros »uničiti indijske demokratične procese«. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan ga je označil za »slavnega madžarskega Juda Sorosa«, ki »dodeljuje ljudi, da razdvajajo in razdirajo narode«. Elon Musk je maja na Twitterju (zdaj X) objavil, da ga Soros spominja na Magneta, Marvelovega zlobneža, in še, da »sovraži človeštvo«.

Gospod Soros mi je nekoč dejal, da je ponosen na sovražnike, ki si jih je nehote nabral; s tem, ko so se šopirili s svojimi prepričanji, so mu dokazovali, da ima prav.

George Soros je odraščal na Madžarskem v času, ko je bilo biti Jud v najboljšem primeru nevarno, v najslabšem pa usodno oziroma smrtonosno. Njegov oče Tivadar, spretni odvetnik, je mladega Georgea naučil, kako se »zliti s pokrajino in preprosto izginiti«, kot to stori večina živali, kadar so ogrožene. Ko so nacisti začeli preganjati madžarske Jude, je bil George star komaj 14 let in je postal Sandor Kiss, begunec iz Romunije, ki je živel pri svojem botru, uradniku na ministrstvu za kmetijstvo. Med holokavstom je bilo umorjenih več kot 450.000 madžarskih Judov. Sorosovi so preživeli.

George je šolanje nadaljeval v Londonu, kjer se je preživljal s pomočjo dobrodelnih organizacij in fizičnim delom. Vpisal se je na London School of Economics, kjer je bil pod vplivom filozofa Karla Popperja. Dr. Popper je zapisal: »Odprta družba ni popolna družba, ampak nepopolna družba, ki je odprta za samouresničitev.« V odprtih družbah lahko nasprotujoče si ideje brez težav sobivajo. Nasprotno pa zaprte družbe, med katere spadajo tudi diktature vseh vrst, trdijo, da imajo edino, dokončno resnico (da je njihova resnica edina in dokončna) in ne dopuščajo nasprotovanja. V takšnih družbah lahko suženjsko spoštovanje pravil zagotovi le groba sila. Soros je že videl dve nevarni diktaturi – nacizem in stalinizem –, ideje doktorja Popperja o alternativnem načinu ureditve sveta so nanj trajno vplivale.

Leta 1969 je ustanovil svoj prvi hedge sklad s štirimi milijoni ameriških dolarjev, ki jih je zbral s pomočjo premožnih posameznikov in jih prepričal s svojimi razlagami o novem načinu bogatenja. Do leta 1980 se je vrednost njegovega sklada Quantum povečala na sto milijonov ameriških dolarjev, do leta 1987 pa je bilo njegovo premoženje vredno že 21,5 milijarde ameriških dolarjev.

Od leta 1984 je za različne namene doniral več kot 32 milijard ameriških dolarjev, v letih pred rušenjem berlinskega zidu pa je pomagal prodemokratičnim organizacijam, disidentskim in odporniškim skupinam, zapornikom, pisateljem, katerih knjige so bile prepovedane, sindikalnim voditeljem in znanstvenikom, ki v represivnih režimih niso bili več zaželeni. Novim demokratičnim vladam je svetoval, kako upravljati obdobje tranzicije, in se zavzemal za vključitev teh držav v Evropsko unijo.

Že vse od leta 1993 je fundacija Open Society Foundations nosilec Sorosovega mednarodnega delovanja na področju demokratičnih reform. Njegova podpora spremembam v ameriškem pravosodnem sistemu je bila ena od njegovih najspornejših pobud. Kritiki so trdili, da je pripomogla k povečanju števila nasilnih kaznivih dejanj, saj naj bi se mesta spremenila v nevarna zatočišča za uživalce drog in nasilne povratnike. Soros na to gleda drugače. »Ideja, da moramo izbrati med pravičnostjo in varnostjo, je napačna,« je zapisal v časniku The Wall Street Journal. »Področji se medsebojno krepita: če ljudje zaupajo pravosodnemu sistemu, bo deloval. In če sistem deluje, se bo izboljšala splošna varnost.«

To je bistvo ideje o odprti družbi, ki navdušuje Sorosa: dati različnim ljudem iz različnih okolij enake možnosti pri oblikovanju svojega sveta.

Kaj torej sledi po Sorosu? Njegov sin Alex je napovedal, da namerava iti po očetovih stopinjah. Opisuje se kot levosredinski mislec in dejal je, da se bo bolj osredotočil na pomembna vprašanja v ZDA, kar bo verjetno pomenilo še bolj zavzeto podporo reformno naravnanim tožilcem in lokalnim uradnikom.

Kmalu po tem, ko je prevzel vodenje, pa je Open Society Foundations začela postopek zmanjševanja približno 800-članskega osebja za 40 odstotkov ter preusmerjanja pozornosti in razporejanja virov.

Predsednik OSF Mark Malloch-Brown, ki vodi ta prehod, je za novi pristop navedel »strateški oportunizem« in »potrpežljiv kapital«. Vendar se zdi, da je ta korak navdihnil prvotni načrt Georgea Sorosa glede njegovih fundacij: da so okretne in oportunistične, sposobne ukrepati, ko se pojavi priložnost, namesto da bi se ustalile tam, kjer bi bila podpora lahko samoumevna.

Jasno je, da Soros ne bo tiho sedel ob strani. Napovedal je, da bo Rusija izgubila vojno v Ukrajini, kar bo »odprtim družbam prineslo veliko olajšanje, zaprtim pa zelo veliko težav«. Poskušal je opozoriti na hitro slabšanje svetovnega podnebnega sistema. Skoraj gotovo bo še naprej sodeloval pri mednarodnem projektu Open Society University Network, ki se osredotoča na raziskave in izobraževanje o podnebnih spremembah ter na soočanje z avtoritarnimi vladami.

Po mojem mnenju je največji vpliv tega genialnega, samozavestnega moža na svet Srednjeevropska univerza (CEU), ki jo je soustanovil leta 1991 v Budimpešti. Od takrat je Orbánova vlada, ki ne dopušča raznovrstnosti idej, prisilila univerzo, da se je preselila na Dunaj. V tem je nekaj ironije, saj je zadnja stvar, ki bi si jo želel Soros, zgradba, v kateri bi bile shranjene njegove ideje. Toda izdelki te univerze bodo ostali trajni.

Vse to govori o Sorosovi zapuščini, tudi če sam noče, saj je obramba demokracije projekt, ki se nikoli ne konča. Leta 2020 je dejal: »Odprta družba je vedno ogrožena in vsaka generacija se mora boriti za njeno preživetje.«

***

Anna Porter je avtorica knjige Buying a Better World: George Soros and Billionaire Philanthropy. Njen najnovejši roman ima naslov Gull Island.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.