Nevarnost, da se evropske sanje razblinijo zaradi priseljevanja

Prihodnje zasedanje evropskega sveta je odločilno za prihodnost Unije. Če države članice ne bodo skupaj našle načina, kako omejiti in obvladovati tokove priseljencev in prosilcev za azil, je to lahko usodni udarec za Evropsko unijo. EU in njene države članice so z neupravičeno zamudo odkrile ta problem in se omejile zgolj na pasivno vlogo, poskušale so le ublažiti škodo in zaustaviti tok na naših mejah.

Do leta 2050 se bo število prebivalcev v Afriki podvojilo in bo preseglo 2,5 milijarde. Če ne bomo takoj ukrepali, bo sedanjih nekaj sto tisoč migrantov preraslo v milijone, kar bi imelo pogubne posledice za Evropo.

Poleg terorizma, revščine, hudega pomanjkanja in podnebnih sprememb sta vzroka za migracije nestabilnost in negotovost, ki vladata v mnogih predelih Afrike in Bližnjega vzhoda. Samo med letoma 2014 in 2017 je v Sredozemskem morju izgubilo življenje najmanj 13.000 ljudi, če ne štejemo desettisoče smrtnih žrtev v Sahari.

Naši državljani niso več pripravljeni sprejemati nemočne Evrope, ki ne zmore strukturnega odziva na to tragedijo. Želijo si Unijo, ki je solidarna z ljudmi, ki bežijo pred preganjanjem in vojno, a odločna s tistimi, ki nimajo pravice do vstopa ali prebivanja v Evropi.
 

Ustaviti tihotapce in trgovce z ljudmi

Prihodnje srečanje vrha EU je zadnja priložnost za izpolnitev pričakovanj pol milijarde Evropejcev.

Potrebujemo pogum in pravo strategijo na kratki, srednji in dolgi rok, ki naj temelji na dveh stebrih. Na eni strani je treba nemudoma ustaviti odhode iz tranzitnih držav in z afriške obale ter pomagati, da v Evropo varno prispejo samo tisti, ki imajo v resnici pravico do azila. Na drugi strani pa je treba porazdeliti prosilce za azil med evropske države na podlagi samodejnega in obveznega mehanizma.

Takoj je treba ustaviti odhode in tihotapcem na čolnih preprečiti ogrožanje življenj več deset tisoč ljudi. Kdor resnično potrebuje azil, ne sme biti prepuščen brezvestnim tihotapcem. Ustaviti odhode pomeni tudi preprečiti, da bi se ti trgovci z ljudmi – z moškimi, ženskami in otroki – okoriščali.

Po zgledu sporazuma s Turčijo, ki je omogočil zaprtje balkanske poti, mora EU vložiti vsaj šest milijard evrov v zaprtje sredozemske poti.

Tako kot z Nigrom mora EU okrepiti sodelovanje s tranzitnimi državami, kot so Mavretanija, Mali, Čad, Tunizija, Maroko, Alžirija in Libija.

Pred letom 2016 je skozi Niger vsako leto prešlo 150.000 migrantov, leta 2018 le še 5000. Iz Libije smo lahko preselili 1500 prosilcev za azil, ki jih je začasno sprejel Niger.

Da bi okrepili sodelovanje z Nigrom, bom sredi julija obiskal Niamey in Agadez. Vodil bom tudi gospodarsko diplomatsko misijo, ki jo bodo sestavljali evropski podjetniki.

Leta 2017 je bilo v EU vloženih 650.000 prošenj za azil, od tega 416.000 v le treh državah: Nemčiji, Italiji in Franciji. To je očitna krivica, povezana z dublinsko uredbo, ki je vir vse pogostejših napetosti in sporov med državami članicami.

Uredbo je treba spremeniti. Potrebujemo pravičnejši in učinkovitejši evropski azilni sistem. Evropski parlament je že novembra 2017 z veliko večino sprejel predlog za pravično porazdelitev prosilcev za azil. Pisal sem voditeljem držav in vlad EU in jih prosil, naj to besedilo uporabijo kot izhodišče za reforme.

Da bi prepričali tudi države, ki so prerazporeditvi najmanj naklonjene, jim je treba zagotoviti, da je Unija zmožna nadzorovati zunanje meje in zaustaviti migracije iz severne Afrike. Tako bi v Evropo prispele samo osebe, ki so upravičene do zaščite v okviru projektov za premestitve, ki jih vodi urad visokega komisarja Organizacije združenih narodov za begunce. Njihova pot v Evropsko unijo bi bila varna, tu pa bi jih pravično porazdelili po državah sprejema, po sistemu, ki že obstaja za begunska taborišča v Turčiji, Jordaniji in Libanonu.
 

Marshallov načrt za Afriko

Brez prepričljive evropske strategije, ki bo temeljila na teh dveh stebrih, bo prevladalo načelo »vsak zase« s ponovno nacionalizacijo politike priseljevanja, zaprtjem nacionalnih meja in koncem schengenskega območja.

Unija mora hkrati usklajevati prizadevanja za stabilizacijo Libije, da bi se vzpostavila oblast, ki bi bila naš resnični sogovornik.
Kmalu bom obiskal Libijo, da bi razpravljal o vlogi, ki bi jo lahko imel evropski parlament v tem procesu in pri organizaciji demokratičnih volitev v prihodnosti. Pripravljeni smo zagotoviti vire in strokovno znanje, tudi v obliki konference v parlamentu, ki bi se je udeležili predstavniki vseh zainteresiranih strani.

Resnično učinkovita strategija mora obravnavati tudi temeljne vzroke za izseljevanje priseljencev v Evropo. Pozivamo, naj se v prihodnjem proračunu EU namenijo sredstva za Marshallov načrt za Afriko. Potrebnih je vsaj 40 milijard evrov, s katerimi bi se v prihodnjem desetletju mobilizirale naložbe v višini 500 milijard evrov. Njihov cilj je afriški mladini zagotoviti perspektivo v njihovih državah in jim dati upanje. Te naložbe lahko skupaj z močno gospodarsko diplomacijo in kvotami zakonitih migrantov olajšajo sklepanje sporazumov z izvornimi državami o ponovnem sprejemu.

Zaradi priseljevanja bi se lahko razblinile evropske sanje. Tega ne moremo in ne smemo sprejeti. Potrebujemo pogum, odločnost in željo, da skupaj poiščemo nove rešitve.

Evropski parlament si prizadeva po svojih močeh in predlaga dobro oblikovano in prepričljivo strategijo. Pozivam voditelje držav in vlad, naj se znebijo nacionalnih egoizmov in s skupnimi močmi preprečijo konec Unije.

***

Antonio Tajani je predsednik evropskega parlamenta