Ustavite trgovanje z vplivom in javnim interesom

Če se z naslovno temo ozremo po ljudskem izročilu, ki pravi »politika je kurba«, je bilo trgovanje z vplivom in javnim interesom že v povojih primerljivo s prostitucijo, za katero velja, da je najstarejša obrt v zgodovini človeštva. Še danes si delita nekatere pojme in rabote.

Tisti, ki ga zanimajo sodobne storitve starodavnih veščin trgovanja z vplivom (ang. influence peddling, trading in influence) in prostitucije, bržkone najprej pomisli na kako javno hišo. Kolikor si pri prvi ali drugi storitvi želi diskretnosti, se bo obrnil na zanesljivega posrednika.

Povpraševalec po storitvah najstarejše obrti bo hitel k preverjenemu zvodniku. Kar zadeva zaupne, nejavne stike s trgovci z vplivom, ki barantajo z javnim interesom, je lobist najzanesljivejši, praviloma preverjen, registriran in od države skrbno nadzorovan posrednik.

V tem razmerju je vsaka primerjava s prostitucijo deplasirana. Medtem ko je lobiranje z zakonom urejena dobičkonosna storitev, je prostitucija pri nas še vedno nenadzorovan poligon brutalnih zlorab, psihičnega in fizičnega nasilja ter tudi zdravstvenih tveganj, prepovedanih substanc in umazanega denarja.

Si glede zlorab javnega interesa in kriminala lahko oddahnemo vsaj pri lobiranju? Pri registriranih lobistih z visoko stopnjo poklicne etike in morale morda. Pravno je to področje urejeno v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) tako, da niti povprečen posameznik, ki ni ravno vešč prava, ne bi smel imeti težav z razumevanjem, kaj je in kaj ni lobiranje, kdo je lobist, kako lahko lobira, kaj je lobistični stik, kdo so tisti (lobiranci), ki vse to praviloma nadzirajo in evidentirajo v tako imenovani register transparentnosti.

Nekatere interesne skupine ugotavljajo, da bi si lobisti zaslužili svoj posebni zakon, ker bo v nasprotnem naša demokracija na trhlih nogah. Ena resnejših ovir, ki jo pri tem vidijo, je s kančkom cinizma na strani Vinka Glanza, Plečnikovega učenca in slovenskega arhitekta, ki je v 50. prejšnjega stoletja projektiral stavbo na Šubičevi 4 v Ljubljani. Kaže, da si spoštovani arhitekt očitno ni niti predstavljal niti predvidel posebnih soban za diskretne stike med lobisti in lobiranci. Jah, dragi moji lobisti, kdo bi si v tistih svinčenih časih sploh lahko dovolil misliti, da bo demokracija nekoč v teh istih prostorih imela tako veliko potrebo.

Tudi če si tako prizadevamo, da pustimo ob strani nespodobne primerjave, brez diskretnosti in nejavnih stikov ne gre niti pri zakonitem lobiranju. Kaj šele pri nezakonitem barantanju tistih trgovcev družbenega vpliva in javnega interesa, ki so že v svetovnem merilu prepoznani kot prvovrstno gonilo politične, finančne in vsakovrstne korupcije. Pri teh pa bi veljalo kljub vsemu, kar si dobrega mislimo o zakonski ureditvi lobiranja v ZIntPK, biti posebej previden.

Razvpiti primeri dokazujejo, da že med našimi trgovci z vplivom, ki spretno barantajo z javnim interesom, najdemo vse živo in mrtvo. Javno zdravstvo, na primer, je zaradi njihovega navala pokalo po šivih še pred izbruhom covida-19. Od kopnega do morske eksotike je po takih in drugačnih sobanah za diskretne stike, jahtah in prestižnih destinacijah vse polno trgovcev, ki barantajo z javnim interesom in v domala religiozni zamaknjenosti hkrati žebrajo srca parajočo mantro sočutja in solidarnosti.

V novejšem času smo imeli priložnost v Sloveniji spoznati nadvse domiselne trgovce z vplivom in odjemalce javnega denarja. Ena sama agilnost. Od gospodarskih združb, ki so v naskakovanju javnega interesa nesebično združile korporativno integriteto pod pretvezo civilnodružbene organizacije – tako rekoč humanitarci brez meja – do različnih osebkov in združenj, zaradi katerih NVO, ki resnično opravljajo svoje poslanstvo v javnem interesu, pošteno zardevajo, pa ne od sramu, temveč od upravičenega besa nad zlorabami samega pojma civilna družba.

Ob tej priložnosti jih vabim, naj se sramotenju civilne družbe z zlorabami javnih finančnih sredstev uprejo in od pristojnih državnih organov zahtevajo: Ustavite trgovanje z vplivom in javnim interesom! Sam sem to na svoj način opravil s prednovoletnim pismom Državnemu zboru RS in predsedniku Komisije za preprečevanje korupcije, pa tudi z aktivno udeležbo v javni razpravi s konkretnimi predlogi k novi kriminalitetni politiki države (Obzorje nove kriminalitetne politike, Delo, 17. 12. 2023).

Naključje je naneslo, da sem ravno v času, ko je potekalo javno usklajevanje mnenj k omenjenemu predlogu kriminalitetne politike konec decembra 2023 Državnemu zboru RS poslal »lakmusov papir« s poizvedbo o obdelavi podatkov v evidenci Erar, zavihek lobiranje.

Primer bi bil sam po sebi bizaren, nevreden pozornosti, če se pri tem ne bi srečal z razlago zakonskih določb o lobiranju in sledljivosti lobističnih stikov, za katero je težko verjeti, da je skladna z namenom zakonodajalca za učinkovit nadzor na tem področju. Če podrobnosti prepustim državnim organom, ki jim zaupam, da bodo zadevo raziskali, se bom v nadaljevanju omejil na razloge, s katerimi utemeljujem potrebo po strožjem družbenem nadzoru nad trgovanjem z vplivom in javnim interesom.

Za lobiranje na splošno velja, da so mu inherentna visoka tveganja nedovoljenih vplivov, še posebno v povezavi s političnim odločanjem, denimo od priprave osnutkov zakonov in drugih splošnih aktov v javni upravi, prek postopka pri pristojnem predlagatelju vse do plenarnega odločanja v DZ RS. Zato bi veljalo, primerljivo parlamentom demokratičnih držav in EU okrepiti vlogo DZ RS pri demokratičnem nadzoru lobiranja in preprečevanju zlorab tega instrumenta.

Strokovni organi države, ki so vezani na načelo zakonitosti, vključno s Komisijo za preprečevanje korupcije, praviloma morajo biti pri nadzoru političnih zadev, vplivov in odločitev, sprejetih na podlagi politične diskrecije ali v okviru političnih dogovarjanj, čim bolj zadržani. Zato političnih dogovarjanj oziroma politične diskrecije ni mogoče s pravnimi sredstvi docela nadzorovati, niti s pristojnostmi sodne veje oblasti v upravnem sporu.

Z nerešenimi vprašanji političnih diskrecij in strukturnih tveganjih trgovanja z vplivom v škodo javnega interesa se spet vračam k bodoči kriminalitetni politiki države. Vlada RS kot predlagatelj v besedilu, kjer nova kriminalitetna politika govori o pomembnosti učinkovitega preprečevanja kaznivih dejanj, posebej opozarja na podtalnost tako imenovanih pripravljalnih deliktov, na primer nejavnih stikov in dogovarjanj za izvrševanje kaznivih dejanj z zakonskimi znaki zlorab javnih finančnih interesov. V povezavi s tem menim, da bi bilo treba nadzor nad lobiranjem in sorodnimi oblikami vplivanja na odločevalce v javnih zadevah okrepiti na vseh ravneh in področjih.

Nadzor nad vsemi vrstami trgovanja z vplivom in javnim interesom bi bilo treba na celovit in povezljiv način vgraditi (integrirati) v kontrolno okolje in nadzorne mehanizme javnega sektorja za učinkovito preprečevanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ter drugih odklonskih ravnanj.

Odgovorne osebe (lobirance) pa je treba ustrezno usposobiti, da v spoznavnem, etičnem in pravnem pogledu razumejo zakon, ga na pravilen način uporabljajo pri prvem stiku s konkretnim primerom, da lahko že v naslednjem koraku pravilno ločujejo lobistične in druge nejavne vplive na odločevalce od splošnih pobud in vključevanja državljanov v demokratično, z ustavo zajamčeno sodelovanje (participacijo) pri upravljanju javnih zadev. K temu bi bilo treba z moralnim zgledom države in javne uprave pritegniti še zasebni sektor, predvsem ko se zasebne organizacije, pa tudi organizacije civilne družbe in NVO potegujejo za javna sredstva in družbene koristi.

Kolikor nam je do tega, da se nenadzorovano lomastenje po skupnem dobrem in okoriščanje s kriminalom v škodo javnega interesa vsaj omeji, če ga že ne moremo v kali zatreti, dajmo, stopimo skupaj in pokažimo družbeno odgovornost tako, da na začetku leta 2024, leta priložnosti za vse, od pristojnih organov države zahtevamo: Ustavite trgovanje z vplivom in javnim interesom!

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe