Neenakomerno okrevanje bi nas moralo skrbeti

Leto dni po začetku pandemije zdravstvene posledice covida-19 govorijo same zase – več kot 105 milijonov ljudi s potrjeno okužbo, več kot dva milijona mrtvih. Dobra novica je, da so učinkovita cepiva na poti; slaba novica je, da smo v pričakovanju neenakomernega okrevanja, ki bo z vsemi ekonomskimi, političnimi in družbenimi zapleti trajalo najmanj leto dni. Seveda so nekatere države – in nekateri deli družbe znotraj njih – bolje pripravljeni na tisto, kar prihaja, in prav to je težava, ko se začenjamo vzpenjati po poti do naše naslednje normalnosti. Medtem ko so gospodarska okrevanja v obliki črke K za finančne trge problematična, so za države lahko še precej hujša. Zakaj je tako?

Prvič: neenakomerno okrevanje bo povečalo razlike znotraj držav. Ko gre za razvita gospodarstva, je virus disproporcionalno prizadel prihodke nižje plačanih delavcev in tistih v storitvenem sektorju; v številnih primerih je to pomenilo, da so največje posledice gospodarske krize nosile ženske in temnopolti. Države, ki imajo finančna sredstva, da pomagajo svojim državljanom, so v privilegiranem položaju, toda tudi v Združenih državah – najbogatejši državi na svetu – so bile različne vrste pomoči žrtev političnih iger. Hkrati je daleč od gotovega, da bo paket, ki ga bodo predsednik Joe Biden in demokrati prej ali slej spravili skozi kongres, dovolj za pomoč najšibkejšim prebivalcem države v prihodnjih nekaj mesecih. V Evropi, čeprav je paket za okrevanje po krizi nastal hitro, denar iz njega ne bo na voljo do druge polovice leta. Tako Evropa kot ZDA sta se v zadnjih letih spopadali s populizmom, ki so ga napajali frustracije z etablirano politiko in strah pred negotovo prihodnostjo; nezadostna pomoč tistim, ki jo trenutno najbolj potrebujejo, utegne ta spopad še podaljšati.

V razvijajočih državah je zgodba podobna. Tisti gospodarsko najobčutljivejši bodo utrpeli največji udarec in ta realnost bo v številnih državah samo še okrepila sedanja razredna/etnična/religiozna trenja. Izzive bo še povečalo to, da gospodarstva v razvoju nimajo enakih resursov za izvajanje velikih programov pomoči oziroma robustnih socialnih držav, kar še posebno velja za Južno Ameriko, Bližnji vzhod in drugod. Države bo morda zamikalo, da si bodo izposodile denar za to, da bodo lažje preživele takojšne izzive, ki jih prinaša covid-19, a to bi lahko vodilo v dolžniški krč, če denar ne bi bil porabljen smotrno oziroma če bi svetovno gospodarstvo potrebovalo več časa za okrevanje, kot se pričakuje. To je zelo mogoče glede na pojav novih mutacij virusa.



Neenakost okrevanja med državami ravno tako prinaša težave. Tiste, ki nimajo lastnih kapacitet za proizvajanje cepiv – in nimajo možnosti, da bi jih neposredne odkupile od proizvajalcev – se bodo spopadle z največjim zaostankom pri cepljenju. Iniciativa Covax jim bo v pomoč, a bo imela učinek šele, ko bodo bogate države cepile velik delež svojega prebivalstva. Zaostanek pri cepljenju bo pomenil več omejitev pri potovanjih za revnejše države, zato se bodo te še težje izkopale iz gospodarskih težav. To velja predvsem za tiste, ki se nanašajo na denarna nakazila iz tujine. Nezmožnost doseganja napredka pri cepljenju njihovega prebivalstva ravno tako pomeni, da bodo številne od teh držav manj privlačne kot turistične destinacije; to bo predvsem težava za tiste na območju Jugovzhodne Azije, katerih gospodarstva in prebivalstvo so odvisni od prihodkov iz turizma. Nekatere bo zamikalo, da zavrnejo te skrbi, češ da gre za probleme določenih držav in ne celega sveta. Tisti, ki bodo zagovarjali ta argument, ne smejo pozabiti, da imajo težave razvijajočih držav v globaliziranem svetu, kakršen je naš, resnične posledice tudi za druge; naše globalno gospodarstvo se ne bo vrnilo v prejšnje stanje, vse dokler vsem državam ne bo uspelo spraviti pandemije pod nadzor.

Leto 2020 je bilo v smislu boja s pandemijo slabo, a gospodarski odziv nanjo je bil vseeno robusten. Toda z začetkom okrevanja in zmanjšanjem akutnosti zdravstvene krize bodo gospodarski in politični odzivi postali bolj neenakomerni. To ne bo samo zapletlo naših notranjih politik, ampak tudi našo geopolitiko. Politični odločevalci bi bili modri, če bi to začeli upoštevati.

*** 
Ian Bremmer, predsednik svetovalne družbe Eurasia Group in GZERO Media, avtor knjige Us vs. Them: The Failure of Globalism.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.