Dokažimo se, pokažimo se

»Se opravičujem, ker motim. Samo zanima me, ali imate jutri deset minut časa za klic prek zooma. Imam neki problem. Najlepša hvala že vnaprej. Lep preostanek dneva.« Na videz običajno sporočilo dijaka učiteljici. Ko se dobita, učiteljica izve, da je dijak obupal. Da se doma ne more pogovoriti o stiskah. »Vse je brez zveze, pustil bom šolo.«

Kaj storiti? Kot ravnateljica si razbijam glavo, kako 900 dijakom olajšati čas, v katerem so obsojeni na življenje doma in učenje prek zaslonov. Počasi bo leto dni od razglasitve epidemije. V prvem valu, lani spomladi, stiske mladih še niso bile tako očitne. V zadnjih mesecih pa podatki o duševnih težavah mladostnikov polnijo ne le medijske prispevke, temveč tudi temne statistike. V času epidemije je bilo zaradi poskusa samomora hospitaliziranih 30 odstotkov več srednješolcev kot sicer v primerljivem obdobju, razkriva Služba za otroško psihiatrijo ljubljanske pediatrične klinike. Učitelji in ravnatelji stiske mladih čutimo na dnevni ravni. Apatijo, tesnobo, depresijo.



V razmišljanje v petkov večer vstopi sms-sporočilo. »Darinka, se lahko slišiva?« Ekipa, ki mlade navdušuje za tehniko, naravoslovje, inženirstvo in inovativnost, ima idejo. Želijo jo uresničiti s Srednjo šolo tehniških strok. Zazdi se, kot da je posijal žarek upanja, rešitve. Prisluhnem ideji, pogovor se zavleče pozno v večer. Seveda sem ZA to, da skupaj razvijemo nekaj novega, kar bo koristilo dijakom, podjetjem in prispevalo k ustvarjalnosti. Dodam pa tudi spodbudo, da mlade vključimo tako, da se bodo ukvarjali s konkretnimi izzivi podjetij. In vgradim pričakovanje: obračati se moramo hitro, stiske so hude. Zdaj je treba aktivirati mlade, jim omogočiti ustvarjalnost in odmik od nezdrave rutine, ki se razrašča.

Pripravljenost je velika. Pozitivno se odzovejo kolegi učitelji, ki vstopijo v mentorske vloge. Bil je konec tedna, vendar smo na šoli tako povezani, da smo kljub temu strnili vrste in že v ponedeljek imeli vse pripravljeno za začetek dela. Zavzeta je ekipa projekta Inženirke in inženirji bomo!. Za sodelovanje v programu »čez noč« pridobimo najprej štiri in nato dodatno še tri, skupaj tako sedem podjetij.

In tako se začne. Od sprva enostavne ideje v rekordnem času razvijemo program, ki ga umestimo v tako imenovani odprti kurikul. Poimenovali smo ga Dokažimo se, pokažimo se. »Dokažimo se« spodbuja dijake, da se preizkusijo v reševanju izzivov iz podjetij. »Pokažimo se« pa, da samozavestno in suvereno predstavijo svoje znanje in spodobnosti. Dijakom, ki se vpisujejo na poklicne, strokovne oziroma tehniške šole, včasih primanjkuje samozavesti. Kot da bi čutili pomanjkanje spoštovanja družbe in okolja do tehniških poklicev. Zato je pomembno, da jim krepimo (samo)zaupanje in jim vlivamo zavedanje, kako zelo jih podjetja potrebujejo. Kako pomembno je njihovo tehniško znanje.

Program predstavimo dijakom. Na šoli namreč velja načelo: »Nič o nas brez nas.« V odločitve, ki se nanašajo nanje, vključimo dijake. Tudi dijaki so ZA. Učiteljica podjetništva dobi vprašanje: »Učiteljica, ali bomo čisto zares delali na resničnih primerih iz podjetij? Čisto zares?!« Hvaležni so za priložnost, za zaupanje, da učitelji in podjetja verjamejo, da znajo in zmorejo.

Podjetja so dijakom pripravila in predstavila izzive. Od tehniških do družboslovnih, od proizvodnih do iskanja mladih sodelavcev. Za nalogo morajo pripraviti koncept merilnika pretoka za uporabo v ogrevalno/hladilnem sistemu, izvesti raziskavo in predlagati rešitev trajnostne mobilnosti, sestaviti oglas, na katerega bi se dijak sam zagotovo prijavil. Skupaj so podjetja razpisala 14 izzivov. Za izzive smo poiskali ustrezno usposobljene mentorje med učitelji. Predstavitvam izzivov je prisluhnilo 172 dijakov, skupaj z učitelji nas je bilo na e-dogodku več kot 200. K reševanju izzivov se je prijavilo 45 dijakov. V programu smo mladim zagotovili tudi urjenje, kako narediti uspešno predstavitev.

V šoli smo v malo več kot dveh tednih vse ideje stresli na papir, se učili novih teorij, komunicirali s podjetji, postavili opremo v učilnici (učitelji v šoli, dijaki doma), snemali, fotografirali, zbirali, skratka, naredili vse, da smo prišli do končnega srečanja, kjer smo rešene izzive predstavili podjetjem. Štirinajst izzivov je koordiniralo 14 učiteljev mentorjev, imeli smo 25 sestankov ter več kot 90 srečanj na zoomu. Za reševanje izzivov smo porabili približno 300 ur intenzivnega dela, veliko tega v večernih urah, ob koncih tedna. Nikomur ni bilo težko, ne učiteljem ne dijakom. Vsi smo bili zavzeti, predani. Premaknili smo vse ovire na poti. Se medsebojno opogumljali, podpirali in delovali kot eno moštvo.

Tako so se obrnili štirje tedni. Napočil je dan predstavitev, ki smo jih oblikovali kot strokovni pogovor dijakov s podjetij. Ne le da so strokovnjaki iz podjetij izrekli priznanje rešitvam, ki so jih ob podpori mentorjev pripravili dijaki. Strokovni pogovori so stekli tako živahno, da smo jih zaradi spoštovanja šolskega urnika morali kar omejiti. Največja priznanja so prišla tudi z napovedjo: »Ta rešitev nam je tako zanimiva, da jo bomo dejansko preizkusili v proizvodnji.« Povsem mogoče je, da se pločevinke na tekočem traku v Pivovarni Laško Union ne bodo več prevračale prav zaradi rešitve, ki so jo iznašli dijaki. Si lahko zamislite ponos in okrepitev samozaupanja mladih?!



Minus, težke razmere smo z empatijo, odprtostjo in sodelovanjem, obrnili v plus. In to ne le enega. Epidemija je tudi v srednjih šolah razkrila mnoge stvari, ki so bile med rednim delom skrite. Dijaki, ki izhajajo iz zelo različnih socialnih sredin, so postavljeni pred izziv dela na daljavo. Večina dijakov srednjih tehniških strokovnih in poklicnih šol se namreč na te šole vpiše predvsem zaradi strokovnih predmetov in prakse. Težko je tudi učiteljem. Vsakodnevno zaznavamo, kaj pomeni delo na daljavo za dijake.
Tako podjetja kot šola pa se zavedamo tudi, da je tehnični kader v podjetjih ključen za delovanje podjetij. To pa so naši dijaki, ki lahko skozi takšen projekt spoznajo delo v podjetjih, ta pa lahko spoznajo pričakovanja dijakov, kakšno novo energijo prinašajo v podjetja, predvsem pa kako vidijo svet, v katerega stopajo. Šola prihodnosti je vključujoča, pestra, prilagodljiva, razmere, v katerih živimo, so vse bolj nepredvidljive. Projekt, ki smo ga izvedli, je odmeven, predvsem pa jasno kaže potencial dijakov, samo nagovoriti jih je treba znati na pravi način.

Dijaki kljub covidu-19 niso nobena »izgubljena generacija«. Nasprotno, so generacija, ki na svojstven in zelo novodobni način virus premaguje. Z visoko informacijsko tehnologijo in na načine, ki so bili pred letom skoraj še znanstvena fantastika, nadomeščajo prave učilnice s spletnimi učilnicami, seveda bolj ali manj uspešno, a vendar. Vsi se spreminjamo, tudi šolski sistem in dijaki in učitelji in družba. Hitreje, kot smo bili tega vajeni.

Verjamem, da bomo zmogli. Učenje je vseživljenjski proces, ničesar usodno ne zamujamo. Šola bo poskrbela, da bodo dijaki, ko bodo razmere za to zrele, nadomestili tisto, česar ni bilo mogoče narediti na daljavo, mnogi dijaki pa bodo našli svoj način prilagajanja novim razmeram in morda celo samostojnejši in odgovornejši način učenja. Leto 2020 nam bo ostalo trajno v spominu, ne le po »šolotožju«. Zapomnili si ga bomo tudi po tem, da smo se z dijaki pogovarjali tudi zvečer, ob koncih tedna, pa ne samo o šoli. Našli smo nove poti sodelovanja in se tudi zavedali, kako zelo smo se pogrešali. Pred nami je nov izziv – da to ohranimo in ko se vrnemo, nikoli ne pogledamo drug mimo drugega, ob zavedanju, da skupaj zmoremo (skoraj) vse.

Kaj je dijak napisal učiteljici ob zaključku programa Dokažimo se, pokažimo se? »Resno sem razmišljal, da ne zmorem več, da vse skupaj pustim, zdaj pa vem, da sem na pravi poti.«

***

Darinka Martinčič Zalokar, ravnateljica Srednje šola tehniških strok Šiška.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.