Nedostojno in nedopustno

Moj mož rad kolesari. Kolesari s sebi enakimi kolesarskimi navdušenci – nekateri so bivši profesionalci, drugi, kot on, pa ljubiteljski rekreativci. Jaz se v tej njegovi kolesarski zgodbi sicer nisem videla. Očitno je prijateljem večkrat kaj povedal o svoji ženi, saj so, ko sem se jim ob nekem kulinaričnem dogodku vendarle pridružila, rekli, da so mislili, da sem zgolj »fantomska« žena. Privid podobe, ki ne obstaja. Nekdo, o komer se sicer govori, a ga v resnici ni.

Besedo »fantomski«, povezano s slovenskimi delegiranimi evropskimi tožilci, je pred nekaj dnevi omenil kolega dr. Matjaž Ambrož, pa upam, da mi ne bo zameril, ko jo bom danes, za delegirane tožilce iz Slovenije uporabila tudi sama. Tudi o delegiranih evropskih tožilcih iz Slovenije se namreč veliko govori, videti pa jih še vedno ni. Že od konca preteklega leta, ko je državnotožilski svet (DTS) skladno z določbami zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) opravil izbiro kandidatov na podlagi razpisa in ministrstvu za pravosodje posredoval imeni dveh državnih tožilcev, da bi jih to nato posredovalo vladi v seznanitev. A se vse bolj zdi, da gre za fantomske delegirane tožilce, ki jih v mandatu te vlade ne bomo dočakali. »Vsi si prizadevamo, da bi bili čim prej imenovani,« je slišati tudi iz vladnih vrst, nazadnje iz ust ministra za pravosodje. Pa si res »vsi«?

O vzrokih, zakaj se vlada z njunimi imeni ni hotela seznaniti, se je veliko ugibalo. Najprej, ker po predlogu ministrice z imeni kandidatov, poslanih v seznanitev, dolgo ni bilo nobenega odziva. Čez nekaj časa, ko je prišlo vprašanje tudi iz Evropskega javnega tožilstva (EJT), kako je zdaj s tem postopkom v Sloveniji, smo slišali, da raven njunega znanja tujega jezika ni bila dovolj visoka. A sta kandidata dokazala prav nasprotno. Potem je bilo moteče, da se vlada z njunimi imeni le seznani. Bi na njuno izbiro vlada rada tudi neposredno vplivala? Na koncu naj bi bil problem število poslanih imen kandidatov za delegirane tožilce iz Slovenije. Namesto dveh imen bi morali po mnenju vlade poslati šest, za vsako mesto po tri imena. Pa nič od tega ne drži.



Izbira DTS je bila povsem skladno z določbami ZDT-1, po pridobljenem mnenju generalnega državnega tožilca in vodje specializiranega državnega tožilstva, se je DTS opredelil o izpolnjevanju strokovnih in osebnostnih meril prijavljenih kandidatov. O tem je obvestil kandidate in ministrstvo za pravosodje, ki je pripravilo gradivo za vlado. Vlada bi se morala seznaniti z imeni izbranih kandidatov in predlog za imenovanje posredovati EJT.

Ne minister za pravosodje ne vlada namreč ne smeta vplivati na izbiro kandidatov za delegirane tožilce. Skladno z uredbo sveta Evropske unije (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo EJT (uredba EU), o izbiri »njegovih tožilcev« odločajo evropske institucije. Preprečiti je namreč treba vpliv in morebiten strah delujočih tožilcev pred povračilnimi ukrepi vlade države, iz katere prihajajo, saj preiskujejo prav morebitne njene finančne nepravilnosti. Zato je povsem jasno, da evropski delegirani tožilci ne smejo biti odvisni od vlade, niti denarno, še manj pa od nje prejemati navodila, kaj naj preiskujejo. Tako bi institucija povsem izgubila svoj pomen in verodostojnost.



Tudi glede števila predlaganih kandidatov glede na določbe uredbe EU, ki ureja imenovanje in razrešitev evropskih tožilcev, o pravilnosti postopka DTS ne more biti nobenega dvoma.

Zatrjevana smiselna uporaba (tretji odstavek 71.d člena ZDT-1) nikakor ne more obsegati obveznosti liste treh kandidatov (po četrtem odstavku 71.č člena ZDT-1 ta izrecno velja le za evropskega tožilca), kar bi v tem primeru nalagalo predlaganje kar šestih kandidatov, po tri za dve mesti evropskega delegiranega tožilca. Po uredbi EU kolegij EJT na predlog evropskega glavnega tožilca imenuje evropske delegirane tožilce, ki jih predlagajo države članice. Zakonske določbe o oblikovanju predloga za imenovanje«, so namreč podporne norme k evropski uredbi, zato se lahko razlagajo le skladno z uredbo EU, kot neposredno uporabnim pravnim virom, po katerem Slovenija lahko predlaga le dva kandidata. Kolegij EJT namreč ne izbira med kandidati, izbiro opravi ustrezni nacionalni organ, pri nas je to državnotožilski svet. Drugačna razlaga zakonskih določil ni samo v nasprotju z zakonom in ustavo, temveč tudi z evropskim pravom.

Kolega državna tožilca sta zaradi opisane kršitve zakona in uredbe EU vložila tožbo proti vladi. S tem, ko je razveljavila prvi razpis, svoje odločitve pa ni obrazložila, je vlada storila še nove kršitve zakona in postopka. Kandidatov o svoji odločitvi najprej sploh ni obvestila. Z izdajo sklepa brez obrazložitve pa je, kot ugotavlja sodišče, kršila tudi pravico tožilcev do sodnega varstva in pravnega sredstva, kar predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka.



Razlaga vlade, da je bil prvi postopek končan z razpisom drugega in da se lahko nadaljuje samo ta razpis, je pravno zmotna. Res je, da sta se oba že izbrana kandidata, prijavila tudi na drugi razpis, vendar zgolj, da bi zavarovala svoj položaj za primer, če s tožbo v prvem razpisu ne bi uspela. Zdaj ko po odločitvi sodišča po tem razpisu še vedno ni odločeno, je drugi razpis postal brezpredmeten. Vztrajanje pri njegovem nadaljevanju je v nasprotju s temeljnim pravnim načelom ne bis in idem. V isti zadevi namreč ni mogoče voditi novega postopka, dokler prejšnji ni pravnomočno končan (129. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Ne le da prvi razpis ni dokončan, po izrecni odločitvi sodišča (»in se zadeva vrne toženi stranki [torej vladi] v ponoven postopek«), se mora nadaljevati. Pa ne le to. Minister za pravosodje Marjan Dikaučič bi, skladno s sodbo, (drugi) javni poziv (ki ga je pod št. 701-40/2021/1, Ob-2517/21 objavil v uradnem listu 108/2021, z dne 9. 7. 2021) moral takoj preklicati in s tem odpraviti nezakonito stanje.

Očitno ni odveč bojazen evropske glavne tožilke Laure Codruta Kövesi, da Slovenija kot država članica (trenutno celo predsedujoča svetu EU!) onemogoča ustrezno delovanje pravosodne institucije EU, kar je označila za nevaren precedens. Drugače si ravnanja vlade pač ni mogoče razlagati. Ni le nedostojno, temveč tudi nedopustno. S takšnim delovanjem zgolj pritiska na državne tožilce z argumentom moči. Medtem pa na EJT čaka že več deset odprtih slovenskih primerov.



Zgolj upamo lahko, da se bo vlada čim prej seznanila z imeni zakonito izbranih dveh kandidatov. Nasprotno bi pomenilo, da z začetkom delovanja delegiranih tožilcev iz Slovenije, v katerem je do seznanitve bilo vse v redu, zavlačuje, ker ne želi omogočiti učinkovitega varstva finančnih interesov v zvezi z uporabo sredstev EU. Drugega razloga za neizvršitev sodne odločbe namreč ni videti.

No, jaz sem se moževi kolesarski ekipi, vsaj kar se tiče druženja po kolesarjenju, z veseljem že večkrat priključila. Prima družba, vam povem!

***
Mirjam Kline nekdanja predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije, članica IO DDTS

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.