Vladati ali služiti ljudstvu

Jeseni leta 2021 so se češkim novinarjem in s tem tudi televizijskim gledalcem predstavili člani nove češke vladne koalicije, ki je pod vodstvom Petra Fiale nadomestila prejšnjo vlado pod predsednikom Andrejem Babišem. Del te predstavitve je za jutranja poročila ob 9. uri takrat prevzela tudi slovenska javna televizija. V njej me je prevzel nastop ene od članic te koalicije, ko je izjavila, »da oblasti ne prevzemajo zato, da bi vladali, ampak da bi služili državljanom«.

Te besede so me spomnile na veliko nasprotje temu sporočilu, ki si ga je dovolila ena od poslank največje stranke, ki vodi sedanjo, formalno manjšinsko, vlado. V zagreti razpravi pred televizijskimi kamerami je namreč nekaj tednov pred to »češko izjavo« opoziciji in gledalcem pred televizijskimi sprejemniki udarno navrgla, da »mi vladamo«.

Preden nadaljujem predstavitev svojega razumevanja delovanja demokratične vlade v službi ljudstva, bi bilo treba pojem vladanje umestiti ob bok prvima dvema od treh organizacijskih funkcij: upravljanju, ravnateljevanju (ang. management) in izvajanju. Izraz vladati (ang. to rule) je v Združenem kraljestvu in v še nekaterih državah zgolj formalno prihranjen za vladajočega ustavnega monarha, v nekaterih državah so si vladanje prisvojili manj demokratični monarhi ali vojaški voditelji, medtem ko naj bi v vseh demokratičnih državah, tudi ustavnih monarhijah, oblast formalno in dejansko pripadala ljudstvu. Ker to ne more stalno neposredno izvrševati svoje oblasti, torej upravljati države, za upravljanje pooblasti svoje predstavnike, izvoljene na volitvah, torej poslance, prej v Jugoslaviji pa delegate. Večina poslancev izbere vlado (ang. government), ki naj bi pod »budnim očesom« upravljavskega organa v enodomnem ali organov v dvodomnih parlamentih pravzaprav izvrševala funkcijo ravnateljevanja.

Bralec naj se ob tem tudi zamisli nad tem, katere funkcije opravlja kateri izmed organov (komisija, parlament) v Evropski zvezi. Sam se tako ne morem strinjati, da naša občila predstavljajo slovenskega komisarja kot odgovornega za »krizno upravljanje«, saj bi ga v skladu s strokovnim izrazjem morali imenovati kot »komisarja za ravnanje v kriznih razmerah«.

Če zdaj naredim še primerjavo s poslovnim svetom, na primer delniškimi družbami, imajo oblast v njih lastniki delnic, ki za enotirno oziroma dvotirno upravljanje pooblastijo upravne odbore oziroma nadzorne svete in uprave. Za funkcijo upravljanja v poslovnem svetu velikih podjetij uporabljajo angleški izraz »corporate governance«, slovensko: korporacijsko upravljanje. Strokovno in izrazno skrbnejši človek na čelu večje delniške družbe z dvotirnim upravljanjem v Sloveniji naj bi se zato pravilno podpisoval pod naziv »predsednik uprave in generalni direktor«. Tak naziv usmerja pozornost na dejstvo, da ta človek v dvotirnem upravljanju opravlja (ob nadzornikih) del funkcije upravljanja, hkrati pa je vrhovni nosilec funkcije ravnateljevanja.

V našem političnem sistemu vsaj formalno treh ločenih vej oblasti je državni zbor, organizacijsko gledano, tisti, ki s svojo zakonodajno oblastjo, podeljeno od ljudstva na volitvah, opravlja funkcijo upravljanja, za »management« ali ravnateljevanje – s tem izrazom se je strinjal tudi Janez Gradišnik – pa z glasovanjem poslancev izbere vlado. Mlajše bralce naj spomnim, da smo v Sloveniji vse do leta 1991 vlado poimenovali z izrazom »izvršni svet«, kar je v demokraciji vsekakor bliže vsebini njenega zaželenega delovanja, saj naj bi bila pomembna upravljavska moč predvsem v rokah državnega zbora. Pri izvrševanju upravljanja države v našem parlamentu državnemu zboru »asistira« še državni svet.

O vlogi teh funkcij naredimo še korak v svetopisemsko zgodovino. Poznavalci Svetega pisma se bodo najbrž spomnili, da je egiptovski faraon kot »polbog« in vladar poveril upravljanje (in ne vladanje!) svoje države Judu Jožefu. O pomembnosti pravilnega jezikovnega izražanja pri poimenovanju organizacijskih funkcij sem sicer že večkrat pisal, a naših ljudi, tudi nekaterih slovenistov, ki jim je bolj od uveljavljanja pravilnega slovenskega strokovnega izrazja pomembna razprava o slovenskem izrazu za besedo »lajk«, taka pisanja očitno ne ganejo.

Glede na to, da ima v naši državi oblast ljudstvo (3. člen Ustave Republike Slovenije), se posvetimo temu, kako razumeti služenje vseh vej »oblasti« izvirnemu oblastniku: ljudstvu. Najbrž bi se za začetek morali vprašati, kaj to ljudstvo pričakuje od tistih, ki naj bi mu služili. Če se poskusim v opredelitvi ustreznega tovrstnega služenja, potem naj bi v delovanju nosilcev vseh treh vej oblasti, zakonodajne, izvršilne in sodne, šlo za »smiselno usmerjanje vseh njihovih dejanj v imenu ljudstva v ustvarjanje takega etičnega okolja ter gospodarskega in družbenega življenja, ki bo na smotrn in trajnosten način omogočalo vsakemu državljanu, ki živi in deluje pošteno, zagotavljati ustrezno življenjsko raven in uresničevati njegove ustavne pravice.«

Vesel bom, če se bo te opredelitve kritično lotil še kdo in jo izboljšal. Poenostavljeno pa lahko rečemo, da so izvedeni ali sekundarni nosilci oblasti s služenjem dolžni državljanom narediti življenje varno, urejeno in obetavno. Bralci se bodo verjetno strinjali, da k takšnemu služenju lahko prispevajo vse tri veje oblasti; res pa vsaka po svoje.

Za razliko od večine razprav na to temo se najprej ustavimo pri sodni veji. Od nje namreč pričakujemo ne le, da sodi »po pravici«, ampak tudi hitro, saj je zakasnela pravica večkrat dejansko krivica. Pri nas pa ugotavljamo, da imajo nekateri sodni primeri, na primer glede korupcije pri naložbi v Termoelektrarno Šoštanj, desetletno brado, kar je nekaterim iz te zgodbe že omogočilo, da so se roki pravice praktično dokončno izmaknili bodisi z begom v tujino bodisi jim je »uspelo umreti«. Ob vprašanju, kdo je kriv za skoraj neverjetne oprostilne sodbe in tudi marsikatero napačno, se sodstvo in tožilstvo vse prevečkrat sklicujeta na »sistem«, ki, tudi z izločitvami prisluhov, omogoča, »da vsaka barabija ni kazniva«.

Če je tak »sistem« plod zakonodajnih odločitev, so poslanci kot zakonodajalci svoje »služenje ljudstvu« nedvomno slabo opravili. Naj dodam, da nikoli ni tako slabo, da ne bi bilo lahko še slabše. Na to možnost kaže nedavna pobuda ene od poslanskih skupin o skrajšanju zastaralnih rokov za gospodarski kriminal. Med »napakami« te veje oblasti ob oceni, kako vestno poslanci kot izvrševalci zakonodajne oblasti to služenje še opravljajo, pa vsaj zame kot povsem nesprejemljive izstopajo odločitve, s katerimi so državljanom bistveno omejili pravico do referendumov, in njihova trmasta nepripravljenost za demokratično spremembo sistema volitev v državni zbor. Ob tem, ko so strankokrati povsem legalno, ne pa tudi legitimno, »ukradli« demokracijo ljudstvu, se je v praksi dodatno skrhal njegov »oblastniški položaj«. Ob kar nekaj neizvršenih odločbah Ustavnega sodišča glede potrebnih zakonskih sprememb naj spomnim še na neustrezen odnos zakonodajne veje oblasti do tega »vrha« sodne veje oblasti.      

Seveda je skrhanost oblastniškega položaja ljudstva v praksi najbolj vidna skozi praktično delovanje izvršne veje oblasti, ki je v svoji vlogi najbolj izpostavljena skušnjavam dopuščene (več v članku Petra Kovačiča Peršina Dolga pot v demokracijo, Delo, SP, 29. 1. 2022, str. 4) politične korupcije in lomastenja po človekovih pravicah, s tem pa tudi presoji državljanov. Od te veje oblasti je seveda najprej treba pričakovati, da bo s svojimi dejanji in prek svojega upravnega aparata sledila besedilom in logiki z ustavo utemeljenih zakonov, ki so jih državljani prek svojih predstavnikov sprejeli v korektnih postopkih. Dolžna je prav tako tudi dosledno izpolnjevati sklepe preostalih dveh vej oblasti ter obveznosti, ki jih je država sprejela ob sklepanju mednarodnih sporazumov, na primer ob vstopu v Evropsko zvezo.

Verjetno ne le za sedanjo vlado in nižje izvršilne oblastne organe, ampak tudi za vse prejšnje posamoosvojitvene »izvršnike« velja ugotovitev, da pri (ne)kaznovanju kaznivih dejanj ter (ne)izvrševanju sodnih in drugih odločb ne sledijo vedno predpostavljenemu interesu ljudstva po enaki pravici za vse. Naj spomnim samo, da je bilo ob približno 2000 odločbah za rušenje črnih gradenj po informaciji, ki sem jo zasledil v občilih, izvršenih menda le pet; praviloma so bile to gradnje ljudi, ki niso imeli dovolj pod palcem, da bi plačali dobre odvetnike.

Ob takih, s številkami dokazljivih primerih izogibanja »volji ljudstva«, ki naj bi se kazalo tudi v omenjenih odločbah, me zato še kako moti dejstvo, da nosilcev izvršne oblasti v samostojni Sloveniji praviloma ne ganejo kritike, ki jih državljani javno naslavljamo nanje. Ne gre le za to, da se na javne kritike njihovega konkretnega delovanja v občilih le redko odzovejo z morebitnimi dokazi o upravičenosti svojih dejanj, ampak tudi za omalovaževanje ugotovitev anket, ki kažejo na nezadovoljstvo državljanov. V ta sklop lahko uvrstim tudi neodzivnost vladajočih in opozicijskih strank na večkrat predstavljeno pobudo o vzpostavitvi sistema »avtoriziranega večinskega javnega mnenja«, iz česar sklepam, da jih mnenje večine državljanov sploh ne zanima.

Posebna oblika izigravanja volje ljudstva je, vsaj zame, tudi priljubljeno sprenevedanje ob kritikah, ki jih ob dejanjih te veje oblasti, povezanih, na primer, z gradnjo drugega tira na trasi med Divačo in Koprom, izrekajo znanstveniki in vrhunski strokovnjaki. Njihova stališča pogosto v očeh »služabnikov ljudstva« veljajo kaj malo. Naj spomnim samo na neupoštevanje mnenj strokovnjakov glede potrebnega uravnoteženja proračuna države, urejanja zdravstvenega sistema, oblikovanja dohodkov iz dela za zaposlence v javnem sektorju in zagotavljanja redne energetske oskrbe s krepitvijo električnega omrežja. V teh primerih gre bodisi za neposredno bodisi za posredno izigravanje prej navedene opredelitve »služenja ljudstvu«, saj naj bi dobronamerne strokovne kritike prispevale prav k bolj gospodarnemu ravnanju oblasti ter s tem k ugodnejšemu okolju za državljane danes in v prihodnosti. Prav pri energetiki pa smo bili na začetku februarja 2022 soočeni s primerom zgolj navidezno prijaznega služenja ljudstvu, saj se »ugodna« trimesečna ukinitev plačila omrežnine pri računih za porabljeno električno energijo utegne uporabnikom zaradi preobremenjenega in že zdaj le za silo vzdrževanega omrežja kmalu, na primer ob žledu, povrniti kot bumerang tudi z daljšim izpadom električnega toka.

Državljani, vprašajmo se, ali so vladajoči v zadnjih treh desetletjih sploh ustrezno dojemali svoje dolžnosti pri služenju ljudstvu. Zlasti pred glasovanjem na številnih volitvah v tem letu temeljito razmislite, koga boste volili: tiste, ki vam bodo zgolj vladali, ali tiste, ki vam bodo ustrezno služili? Pa ne sodite jih po njihovih besedah, ampak dosedanjih dejanjih.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič je ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.