Najprej zavarovanci in šele potem samoplačniki

Pogodbe o financiranju javne blagajne z javnimi zavodi in zasebnimi koncesionarji naj določajo, da morajo izvajalci prioritetno zagotavljati storitve zavarovancem, ki jih plačuje ZZZS.

Ko bodo vsi zavarovanci imeli osebnega zdravnika in bodo zavarovanci v njihovemu zdravstvenemu stanju primernem času deležni zdravstvene obravnave, bo javnim zdravstvenim zavodom in koncesionarjem lahko dovoljeno, da s prostimi zmogljivostmi in svobodno po tržnih cenah prodajajo samoplačnikom zdravstvene storitve na domačem in mednarodnem trgu. Slovenske zdravstvene ustanove so sposobne zagotavljati vrhunske storitve na globalnem trgu in se uveljavljati kot pomemben izvoznik zdravstvenih storitev.

Javni zdravstveni zavodi naj imajo pravico objavljati tržne cene svojih zdravstvenih storitev ter posegov doma in v tujini. Tak cenik naj bo namenjen tujim in domačim samoplačnikom. ZZZS naj uveljavlja pravico do količinskega cenovnega popusta zaradi zanesljivega rednega povpraševanja po zdravstvenih storitvah njegovih zavarovancev pacientov in popusta zaradi rednosti plačevanja vseh kakovostno opravljenih zdravstvenih storitev.

Razlika med pogoji poslovanja med javnimi zdravstvenimi zavodi in tržnim delom gospodarstva je velika. Gospodarstveniki nimajo zajamčenih kupcev svojih proizvodov in storitev ter pogosto ne poslujejo s poslovnimi partnerji, ki redno plačujejo storitve ali proizvode.

Nagrade zaposlenim

Presežek prihodka nad odhodki javnih zavodov naj bo uporabljen tako, da bo 50 odstotkov presežka uporabljenega za razvoj dejavnosti javnega zavoda, vključno s stroški gradnje najemnih službenih trajnostnih stanovanj ali hiš ali za financiranje drugih javnih zavodov na področju osnovne dejavnosti zavodov.

Polovica presežka naj bo uporabljenega za stimulativno nagrajevanje poslovodstva in zaposlenih tako, da se del teh prejemkov lahko vlaga kot dolgoročna posojila v javne zavode, v katerem je nekdo zaposlen, ali druge javne zavode iste dejavnosti ali v skupni sklad tveganega kapitala, ki bi vlagal predvsem v zelo donosne zdravstvene dejavnosti, prioritetno namenjene izvozu zdravstvenih storitev.

Za del presežka, ki se izplačuje zaposlenim in bi ga oni namenili za dolgoročna posojila lastnemu zavodu, naj se uporabi določbe zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Ta zakon je nujno treba popraviti in ga dopolniti, da bo veljal tudi za člane poslovodstva, za javne zavode, za zadruge ter druge organizacije. Po določbah tega zakona izplačila presežka prihodkov nad odhodki zaposlenim niso obdavčena, če se dobiček upravičencu izplača šele po treh letih.

Predlagam, da naj zakon določi, da zaposleni lahko takoj najmanj polovico izplačanega dobička posodijo javnemu zavodu v obliki dolgoročnega posojila z gibljivo obrestno mero za obdobje do upokojitve. Tako bodo tudi zaposleni v zdravstveni dejavnosti do upokojitve privarčevali sredstva, na podlagi katerih bodo z gibljivimi obrestmi ali vračanjem glavnice posojil prejemali dodatna plačila v času upokojitve. Posojilodajalec naj ima pravico do vrnitve posojila, če se zaposli pri drugem delodajalcu ali se upokoji skladno z roki, določenimi v posojilni pogodbi. Predlagam, da se javni zavod zaveže k vrnitvi glavnice v roku, ki ne ogroža likvidnosti ali solventnosti javnega zavoda.

Prihranki državljanov za hitro posodobitev zdravstvenih zavodov

Razpoložljiva sredstva proračunov in nepovratna sredstva iz EU so premajhna, da bi zelo hitro posodobili prostore in opremo vseh javnih zdravstvenih zavodov. Marsikateri kandidat za družinskega zdravnika pravi, da bi si želel delati v dobro opremljenem javnem zavodu.

Če bi želeli hitro posodobiti prostore in opremo zdravstvenih javnih zavodov, bi bilo najbolje, če bi za to akcijo pridobili zasebne lastnike bančnih depozitov in zasebnega kapitala. Zasebni sektor razpolaga s približno 56 milijardami evrov bančnih depozitov in kapitala. Nujno pa bi bilo, prvič, da se s spremembo zakona o zavodih vse premoženje, ki ga pri svoji dejavnosti uporabljajo javni zdravstveni zavodi in je zdaj morda v lasti države ali lokalnih skupnosti oziroma ustanoviteljev, prenese na javne zavode.

Drugič, da na podlagi sklepov svetov zavodov ustanovitelji določijo, za koliko in pod kakšnimi pogoji se sme posamezni javni zavod zadolžiti. Tretjič, da se na podlagi zahtev javnih zavodov ustanovitelji odločijo o zagotavljanju morebitnih jamstev javnim zavodom za vračanje posojil pod pogojem, da se morajo za vračanje posojil najprej uporabiti posojila, ki jih dajejo javnemu zavodu poslovodne osebe in zaposleni.

Če želimo, da odlično izobraženi slovenski zdravniki ali farmacevti ne bodo odhajali na delo v druge evropske države, ampak bodo v Slovenijo radi prihajali na delo in raziskovanje zdravniki iz razvitih držav, je treba nekaj milijard prihrankov, ki zdaj zagotavljajo velikanske dobičke (več kot 500 milijonov evrov) tujim lastnikom bank, preusmeriti v tako posodobitev javnih zdravstvenih zavodov, da bodo postale najbolje opremljene javne zdravstvene ustanove v Evropi. Slovenski varčevalci depozitarji bodo prejemali zaslužene obresti.

Ocenjujem, da javni zavodi lahko pridobijo velika sredstva za naložbe z zbiranjem posojil z dolgim rokom vrnitve glavnice ali izdajo obveznic. Predlagam, da naj bo rok vrnitve glavnice do 30 let s pravico posojilojemalca, da rok podaljša za naslednja desetletja in s pravico posojilojemalca, da glavnico posojila vrne predčasno, vse omenjeno samo pod pogojem, da redno plačuje vsako leto ali na pol leta fiksne minimalne in morebitne dodatne gibljive obresti.

Če smo nekoč gradili javne zdravstvene domove s samoprispevki, bi država ali lokalne skupnosti lahko organizirale akcijo usmerjenja prihrankov prebivalstva in podjetij v posodobitev zdravstvenih javnih zavodov ter v gradnjo najemnih službenih hiš ali stanovanj zlasti za mlade družinske zdravnike, farmacevte, pediatre, ginekologe, medicinske sestre. Letna obrestna mera naj bo višja, kot jo za depozite dajejo komercialne banke. Sedanja primerna minimalna letna fiksna obrestna mera bi bila lahko 3,5 odstotka. Dodatna gibljiva obrestna mera naj bo odvisna od velikosti doseženega prihodka nad odhodki javnega zavoda. Predlagam, naj se za obresti na posojila, dana zdravstvenemu zavodu, ne plačuje 25-odstotni davek.

Za zagotavljanje likvidnosti posojil se bo razvilo interno trgovanje z glavnicami posojil.

Odprava obveznega javnega naročanja

Ukine naj se obvezno javno naročanje zunanjih zdravstvenih in drugih storitev ali opreme in materiala na podlagi določb zakona o javnem naročanju, saj tak način nabave, ki omogoča kartelno dogovarjanje dobaviteljev, povečuje stroške za okoli 25 odstotkov. Uveljavi naj se interni nejavni postopek naročanja dobrin pri zunanjih dobaviteljih. Praviloma naj se dobavitelj izbere z zbiranjem vsaj treh ponudb. Odločitev o izboru naj sprejme komisija v sestavi enega ali dveh članov uprave, računovodje in strokovne osebe, ki bo nabavljeno dobrino uporabljala. Vsaj en ali dva člana sveta zavoda, ki zastopata ustanovitelja ali zavarovance, naj spremljata in sodelujeta pri delu razpisne komisije.

Ker bodo javni zavodi in koncesionarji zainteresirani za nižanje nabavnih stroškov dobrin, ki jih potrebujejo, se bodo zelo verjetno kar sami ali na zahtevo ZZZS dogovorili za skupno naročanje zdravil, medicinsko tehničnih pripomočkov, materialov ter opreme. Nabavne cene bodo lahko znižali zaradi količinskih popustov in nabave pri proizvajalcih brez posrednikov.

Javni zavodi naj tako, na primer, povsem svobodno odločajo o nabavi zdrave hrane za paciente predvsem pri lokalnih ekokmetovalcih.

Prehod na neposredno naročanje bi pomenil večmilijonski prihranek v korist javnim zdravstvenim zavodom.

Pravica ustanovitelja, da uvede prisilno upravo

Ustanovitelji naj imajo, če se v javnih zavodih pojavi bistveno nespoštovanje predpisov ali slabo uresničevanje poslanstva zavoda ali nastane velika neopravičljiva izguba, pravico do imenovanja prisilnega upravitelja, ki naj odloča o vseh zadevah, dokler se nepravilnosti ne odpravijo. O uvedbi prisilne uprave naj odločajo ustanovitelji oziroma sveti lokalnih skupnosti ali državni zbor z najmanj 60 odstotki glasov večine vseh svetnikov oziroma poslancev.

***

Dr. Gojko Stanič, pravnik in politolog