Medicinske sestre bi odšle iz bolnišnic

Raziskovalke in raziskovalci Fakultete za zdravstvo Angele Boškin (FZAB) smo skupaj s sodelavci evropskega centra za izvedbo mednarodne raziskave o pogojih dela za medicinske sestre na internističnih in kirurških oddelkih bolnišnic predstavili prve rezultate presečne raziskave poimenovane RN4CAST. RN4CAST sodi med največje raziskave delovne sile v zdravstveni negi, saj je bila izvedena že v večini evropskih držav, skupaj pa v že več kot 40 državah po svetu, z začetkom leta 2011. Raziskavo je financirala evropska komisija za večino držav Evropske unije (EU), žal Slovenija ni bila med prijavljenimi za izvedbo, zato smo sredstva za izvedbo pridobili na fakulteti prek razpisa Erasmus +. Raziskava je retrospektivno gledano pomembno vplivala na politike razvoja kadrov v zdravstveni negi v državah EU.

Priprave na izvedbo raziskave v Sloveniji smo začeli marca 2019, zajem podatkov med medicinskimi sestrami in pacienti smo izvedli februarja 2020. Sodelovalo je 1010 diplomiranih medicinskih sester oziroma diplomiranih zdravstvenikov in tehnic zdravstvene nege oziroma tehnikov zdravstvene nege ter 1756 pacientov na internističnih in kirurških oddelkih iz osmih slovenskih bolnišnic (Splošna bolnišnica Jesenice, Splošna bolnišnica Brežice, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, Splošna bolnišnica Celje, Splošna bolnišnica Izola, Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca Nova Gorica in Splošna bolnišnica Novo mesto) in obeh univerzitetnih kliničnih centrov. Tokrat predstavljamo rezultate za medicinske sestre. V raziskavo niso bili vključeni oddelki intenzivnih terapij in ambulantne obravnave.

Rezultati za Slovenijo, ki so tako postali tudi del evropske baze podatkov RN4CAST, pokažejo nizko zadovoljstvo medicinskih sester z delovnim mestom, saj je več kot polovica (51,7 odstotka) vprašanih odgovorila, da bi prihodnje leto zapustila bolnišnico, kjer je zdaj zaposlena, če bi bilo to mogoče. Največ vprašanih (47,4 odstotka), ki bi zamenjali službo, bi si novo delo poiskalo v zdravstveni negi, vendar ne v bolnišnici. Skrb vzbujajoč je tudi podatek, da bi si skoraj desetina (9,6 odstotka) želela delo poiskati zunaj zdravstvene nege (ta želja je še pogosteje izražena pri tehnicah oziroma tehnikih zdravstvene nege).

Slovenija izstopa tudi s slabo oceno delovnega okolja medicinskih sester, ki je med najnižjimi v primerjavi z že opravljenimi raziskavami v drugih evropskih državah, in najvišjim povprečnim številom pacientov (15,56) na eno diplomirano medicinsko sestro na delovno izmeno v Evropski uniji. To je precej več kot, recimo, na Nizozemskem (7,0), Irskem (7,0), v Grčiji (9,8) ali na Poljskem (10,4). Priporočen mednarodno postavljen normativ za nenujne paciente na internističnih in kirurških oddelkih sicer znaša štiri paciente na eno diplomirano medicinsko sestro.

Varnost pacientov

Raziskovalke in raziskovalci so prav tako preverili učinek obremenitev diplomiranih medicinskih sester na pojavnost smrtnosti pri pacientih, pri čemer so bili uporabljeni podatki o 36.037 odpuščenih pacientih v raziskanih bolnišnicah za leto 2019, ki jih zbira NIJZ. Pri tem so potrdili, da je število pacientov, ki jih obravnava ena diplomirana medicinska sestra, statistično značilno povezano s smrtnostjo pacientov, saj vsak dodaten pacient na eno diplomirano medicinsko sestro pomeni šest odstotkov večjo verjetnost, da bo pacient umrl v 30 dneh po sprejemu. Razlike v bolnišnični umrljivosti so precejšnje in so povezane z razlikami v številu zaposlenih medicinskih sester. Te ugotovitve, da je za varnost pacientov in izide zdravstvene obravnave pomembno število pacientov na eno diplomirano medicinsko sestro, so primerljive z ugotovitvami vodilnih svetovnih raziskovalcev te problematike.

Vprašani so v raziskavi kot problematično izpostavili tudi slabo vključenost medicinskih sester v strokovne in upravne zadeve bolnišnic, pri čemer so slabo ocenili predvsem priložnosti za poklicni razvoj in strokovno napredovanje ter pripravljenost vodstev, da prisluhnejo težavam zaposlenih in jih za dobro opravljeno delo pohvalijo. Opozorijo, da zaradi preobremenitev in pomanjkanja osebja, zlasti diplomiranih medicinskih sester, ni zagotovljene ustrezne kontinuitete dela, opozorijo na pomanjkljivosti podpornih služb na področjih čiščenja, transporta, administracije, lekarne, kuhinje, laboratorija, ki jim jemljejo dragoceni čas pri delu s pacienti. Sistem spremljanja kakovosti ocenijo kot slabo delujoč. In ne nazadnje bo treba izboljšati tudi odnose med zdravniki in medicinskimi sestrami, saj te slabo ocenjujejo pripravljenost zdravnikov, da prepoznajo in cenijo njihovo strokovnost ter prispevek k zdravstveni oskrbi pacientov. Problematično je tudi spoštovanje njihovega dela s strani zdravnikov. Vključeni v raziskavo tudi niso zadovoljni s plačilom za delo. Pri navedenih ugotovitvah ni bilo statistično značilnih razlik med skupinama diplomirane medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege.

Skrb vzbujajoči so podatki o aktivnostih, ki jih medicinske sestre izpuščajo zaradi preobremenitev, pa bi morale biti narejene. V več kot polovici primerov se izpušča pogovor, zdravstvena vzgoja in edukacija pacienta v zvezi z boleznijo in pripravo na odpust, za več kot eno tretjino je manj, kot bi bilo nujno, obračanja nepokretnih in pol pokretnih bolnikov, ustne higiene, načrtovanja aktivnosti za preprečevanje morebitnih zapletov pri pacientih. V eni četrtini so pacienti prikrajšani za osebno higieno, skrb za stanje kože, v eni petini nista izvedeni priprava pacienta in bližnjih na odpust ter pravočasna aplikacija predpisane terapije.

Podatki nas niso presenetili, saj raziskovalci že več let opozarjamo na neurejeno kadrovsko stanje v zdravstveni negi. Rezultati so pokazali enotnost vključenih v raziskavo v oceni delovnega okolja v bolnišnicah, ne glede na stopnjo izobrazbe. Kateri so tisti dejavniki, ki bi lahko izboljšali ugotovljeno stanje v oceni različnih parametrov delovnega okolja v zdravstveni negi?

S statističnim modeliranjem se izkaže, da bi delovno okolje za kadre v zdravstveni negi na internističnih in kirurških oddelkih slovenski bolnišnic lahko izboljšali tako, da bi zmanjšali število pacientov na eno diplomirano medicinsko sestro, torej jih več zaposlili, in poslali na šolanje vse tiste tehnike zdravstvene nege, ki želijo postati diplomirane medicinske sestre. Ureditev profesionalnega statusa, možnosti izobraževanja za zvišanje stopnje izobrazbe in temu namenjen študijski dopust se poleg plače kažejo kot zelo pomembni vidiki dela. Sledijo priložnosti za profesionalni razvoj in samostojnost pri delu. Ob vsem povedanem pa vključeni v raziskavo še vedno čutijo veliko pripadnost bolnišnici, kjer delajo, saj bi v 75 odstotkih priporočali bolnišnico za zdravstveno obravnavo, če bi to bili vprašani.

Dolgoletna opozorila

Rezultati raziskave RN4CAST v Sloveniji potrjujejo dolgoletna opozorila raziskovalcev, ki smo na zatečeno stanje preobremenitev kadra opozarjali z drugimi izvedenimi raziskavami pogojev dela. Zdaj imamo spoznanja, ki so umeščena v evropski prostor in treba si je nehati zatiskati oči in uporabljati nerealne podatke o tem, da imamo medicinskih sester dovolj. Dejstvo je, da se v EU in tudi državah OECD zbirajo podatki o medicinskih sestrah, ki so izobražene po direktivi EU in ne o drugih izvajalcih zdravstvene nege. Slovenija je, žal, po številu medicinskih sester izobraženih po direktivi na repu držav EU. Žal zdravstvena politika, direktorji bolnišnic in zdravniške organizacije že desetletje in več to zanikajo in govorijo, da je medicinskih sester dovolj. Že od leta 1981 so v izobraževanju poklicev diplomirana medicinska sestra in tehnik zdravstvene nege razlike v kompetencah, ki so bile priznane z dokumentom poklicnih kompetenc šele leta 2018, ko ga je podpisal minister za zdravje. Izvajalci zdravstvene nege točno vedo, kaj je kompetenca določenega poklica, delodajalci pa že več let silijo tehnike zdravstvene nege, da svoje kompetence presegajo. Z 38. členom novele zakona o zdravstveni dejavnosti je bila sprejeta možnost, da se določenemu delu tehnikom zdravstvene nege, ki že leta izvajajo pristojnosti diplomirane medicinske sestre, le te priznajo na delovnem mestu, kjer delajo. Žal je bilo prepoznavanje teh kadrov pri delodajalcih premajhno in premalo je tudi napotitev na šolanje.

Zato je nujno treba sprejeti predlagane kadrovske normative, ki bodo omogočili kakovostnejšo in varnejšo obravnavo pacientov, ter urediti profesionalni status medicinskih sester, vključno z boljšimi možnostmi za karierni razvoj in izobraževanje glede na potrebe delovnega okolja. Z novimi oblikami dela, kot so klinične specializacije za diplomirane medicinske sestre v bolnišnicah, moramo medicinskim sestram zagotoviti več samostojnosti pri kliničnem delu ter jih bolje vključiti v procese odločanja v bolnišnicah. Ne nazadnje strokovnjakinje zdravstvene nege s klinično specializacijo, ki je na ravni strokovnega magisterija, izvajajo dela manj zahtevnih zdravstvenih obravnav, kot so vodenje stabilnih pacientov, njihovo spremljanje v ambulantah bolnišnic, in s tem zdravnikom ostane več časa za klinično delo in zahtevnejše primere. To je praksa držav, s katerimi sobivamo v EU. V primerjavi s primerljivimi evropskimi državami na tem področju že zelo zamujamo, kar pa gre žal na škodo tako zaposlenih v zdravstvu kot pacientov. Število pacientov na eno diplomirano medicinsko sestro se šteje v življenjih pacientov, izgorelosti kadra v zdravstveni negi, ki je med najvišjimi v državah v raziskavi RN4CAST ter odhajanju kadra na manj obremenjujoča delovna mesta in mladih v tujino.

------------------------------

Vodja raziskave RN4CAST v Sloveniji je prof. dr. Brigita Skela Savič, znanstvena svetnica, pri njeni izvedbi pa sodelujejo še red. prof. dr. Walter Sermeus (Leuven Institute for Healthcare Policy), Mateja Bahun, prof. zdr. vzg., mag. zdr. neg., viš. pred. (Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin), izr. prof. dr. Allison P. Squires (New York University Rory Meyers College of Nursing), izr. prof. dr. Bojana Lobe (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin), doc. dr. Tit Albreht (Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin in NIJZ) in Simon Dello (Leuven Institute for Healthcare Policy).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.