Krst v Maastrichtu

Slovenska predstavnika (predsednik republike in zunanji minister) sta bila 2. in 3. oktobra 1991 v Parizu. Od francoskega predsednika Françoisa Mitterranda sta slišala prijazni stavek: »Če želite biti neodvisni, pa bodite neodvisni.«

Na začetku novembra je bilo srečanje ameriškega predsednika in nemškega kanclerja, na katerem je zunanji minister Hans-Dietrich Genscher rekel: »Vse druge ideje, da bi nazaj sestavili Jugoslavijo, so iluzije.« Petnajstega decembra 1991 je Mitterrand Georgeu Bushu priznal, da bodo Nemci v vsakem primeru priznali Hrvaško in Slovenijo: »Pospešili so usmeritev bolj, kot bi bilo treba.«

Govorimo o zgoščenih (in manj zgoščenih) časih. Ko trajajo, se njihove zgoščenosti morda niti ne zavedamo, ko minejo, pa mimogrede kaj pomembnega pozabimo ali zamešamo. Datumi in dokumenti so včasih dolgočasni in naporni, vendar brez upoštevanja njihovega zaporedja marsičesa ne razumemo.

Lahko rečemo, da sta bila za Evropejce, posebno za Slovence, december 1991 in januar 1992 – torej pred natančno tridesetimi leti – nabita z zgodovinskim dogajanjem. V marsikaterem pogledu je bila takrat za Evropo in Slovenijo odločilna vloga Zvezne republike Nemčije. Kancler Helmut Kohl je predsednika Milana Kučana in pisca teh vrstic sprejel v Bonnu 3. decembra 1991.

Ob tej priložnosti je povedal, da – recimo med njim in francoskim predsednikom – potekajo pogovori o mednarodnem priznanju Slovenije; da se bo Nemčija ravnala po sklepih maastrichtskega evropskega sveta in da bomo obdarjeni z nemškim priznanjem okrog božiča.

Evropski svet je 9. in 10. decembra obravnaval maastrichtsko pogodbo, ki je bila potem slovesno podpisana 7. februarja 1992, nanjo pa se je že na sestanku zunanjih ministrov 16. in 17. decembra – ko je v Bruslju zagovarjal priznanje Slovenije in Hrvaške – skliceval Hans Dietrich Genscher. Ministri so sklenili, da bodo priznali Slovenijo 16. decembra, vendar postopek ni bil preprost.

Vse države in vsi ministri se s »prezgodnjim« priznanjem niso strinjali. Genscher mi je pripovedoval, da sta k uspehu pripomogli dve okoliščini: da je predsedujoči dal besedo Grčiji (ki je bila najbolj zadržana) šele na koncu, potem ko so se vsi drugi strinjali z Nemčijo; in domislica italijanskega zunanjega ministra Giannija de Michelisa, da sklep ne bo veljal takoj, ampak šele čez en mesec, torej 15. januarja 1992.

Evropski voditelji si, če le morejo, vzamejo čas za razmislek. Najprej sem bil zaradi enomesečnega odloga zaskrbljen, vendar me je 17. decembra zjutraj skrbi odrešil Genscherjev telefonski klic. Ko sem se pritožil zaradi odloga, mi je čestital. Vzrok za čestitke je razviden iz dokumenta, ki se imenuje Deklaracija o Jugoslaviji.

Gre za naslednji tekst:

Skupnost in njene države članice se strinjajo, da bodo priznale neodvisnost vseh jugoslovanskih republik, ki izpolnjujejo spodaj navedene pogoje. Uveljavitev (»implementation«) te odločitve se bo zgodila 15. januarja 1992.

Torej vabijo vse jugoslovanske republike, da do 23. decembra sporočijo, ali želijo biti priznane kot neodvisne države; ali sprejemajo zaveze, ki jih vsebujejo omenjene usmeritve; ali sprejemajo določbe iz osnutka Konvencije, ki jo obravnava Konferenca o Jugoslaviji, posebno tiste iz II. poglavja o človekovih pravicah ter pravicah narodnostnih in etničnih manjšin; ali še podpirajo nadaljevanje konference o Jugoslaviji …

Na ministrskem sestanku je bilo, kot rečeno, nekaj nesoglasij, vendar je nemški minister omenil maastricht. »Poglejte,« je rekel, »pred nekaj dnevi smo se sporazumeli, da bomo delovali čim bolj enotno. Imamo priložnost dokazati, kako resno mislimo z maastrichtom.«

Na tej točki so potrebni še trije kratki komentarji. Slovenija je doživela hkratno priznanje vseh članic Evropske skupnosti, ki se je že februarja 1992 preimenovala v Evropsko unijo. To je bilo mogoče zaradi avtoritete Nemčije, po drugi strani pa je bilo treba doseči samo soglasje 12 članic.

Dogodek s priznanjem Slovenije (in Hrvaške) lahko primerjamo s priznavanjem Kosova februarja 2008, ko je Evropski uniji predsedovala Slovenija in nas je bilo 26. S priznanjem, ki so ga – v nasprotju z razmerami leta 1991 – najmočneje podpirale Združene države Amerike, se ni strinjalo pet držav: Ciper, Grčija, Madžarska, Slovaška in Španija.

Druga pomembna pripomba: nekateri komentatorji evropskih težav in nesoglasij trdijo, da se je proces poenotenja Evropske unije, torej nastajanja nekakšne nadnacionalne skupnosti oziroma povezave, ki spominja na federacijo, začel prav z maastrichtom, torej v trenutku, ko je Slovenija začela svoje priključevanje k EU.

In tretja, najpomembnejša: med božičnimi prazniki leta 1991 je razpadla Sovjetska zveza. Ni nujno, ni pa tudi izključeno, da je Kohl z božičnim darilom Sloveniji mislil tudi usodni prelom, to je konec komunističnega oziroma socialističnega sistema. Nemci so od nekdaj imeli dobre informacije o dogajanju v Kremlju. Enomesečni odlog slovenskega in hrvaškega priznanja (do 15. januarja 1992) je bil odličen argument proti vsem, ki so svarili, da bi razpad Jugoslavije lahko povzročil podoben proces v Sovjetski zvezi.

Tako je Sovjetska zveza razpadla pred Jugoslavijo, njen razpad pa je omogočil mednarodno priznanje, torej dokončno postavitev slovenske države. Da je v tistih dneh razpadla tudi slovenska koalicija Demos, je morda žalostno, hkrati pa je dokaz, da je bila usklajena s svetovnim dogajanjem.

Njena zgodovinska vloga je bila končana, začenjalo se je obdobje Janeza Drnovška, ki je bilo – če dobro razmislimo – Sloveniji in vsem, ki smo sodelovali z njim – v čast. Drnovšku je sledil Janez Janša, ki je botroval bistvenim dogodkom slovenske države: uvedbi evra, vključitvi v schengenski sistem in predsedovanju Evropski uniji v času, ki je bila še simbol evropske celovitosti in svobode.

---

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.