Koronska univerzalna gradnja

Časi so taki: vsak dan šteje, vsak šteje, nekateri počez, drugi temeljiteje, tretji z dobro oblikovanimi infografikami predstavljajo svoje štetje in napovedi, a vedno ista tematika: testirani, oboleli in mrtvi. Mene to nenehno štetje spominja na Šimona Grebena, o njem piše Janko Kersnik v knjigi Kmetske slike. Šimon je vestno štel svoje denarce in popisal trinajst beležk, a na koncu umrl ubogo in prazno. Toliko mi je še ostalo v spominu od gimnazijskih let. Seveda nisem edini, ki je to zaznal, morda ste slišali za najbolj sveže stisnjen matematično-poetičen koncentrat na to temo: V času epidemije Paola Giordana (je v MMC RTV, Radio ARS arhivu). Toliko o aktualnosti štetja, da bom skladen s pričakovanji časa.

Ob tem ko vsi štejemo, najsi bo tiho, glasno, je bolje da dvignemo glavo in pogledamo naokoli. Čas je za gibanje v drugo smer, zunaj glavne trajektorije glavnega toka informacij. Najprej skica iz januarja, ko sem pripravil predavanje za Kranj – mesto prihodnosti tudi za starejše. Mesto je organiziran izum bitij (čebele, mravlje, termiti, ljudje), ki omogoča boljše možnosti preživetja skupnosti. Skupnost sestavljamo različni ljudje glede na starost, družbeni stan … spet štejemo, tokrat za nas to delo opravlja Surs. Bolj umirjeno in z uporabo strogih metodologij in statističnih orodij.

Ko dvignem glavo nad preštevajoče, gledam in vidim, da so na pohodu tudi dobronamerni napovedovalci krize v družbi, v gospodarstvu. Ti so perfidnejši, uporabljajo matematične modele, ocene ocen gospodarske rasti, merijo oziroma zbirajo podatke v globokih porah gospodarskih panog in družbo opazujejo z očali, kakršne je nosil Alf (znana mladinska lutka iz 90. let, ki je živela v neki družini): vidijo pod obleko. Žal jaz nimam teh vrlin.

Pred desetimi leti (leta 2010) je bila množično izrabljana direktiva EU, ki je omogočala zajetno sofinanciranje izvedbe novih toplotnih stavbnih ovojev. Sredstva so bila odmerjena z dobro mero in veliko stavb v Sloveniji je dobilo nov izolativni plašč, vodje hišnih svetov so dobili svoj trenutek likovne slave, in nastale so tudi številne barvne bizarnosti v komaj dojemljivem merilu. O teh barvnih eskapadah je bilo že veliko zapisanega, zato bodi dovolj. Izolirani objekti so bili po dokončanju del takoj vključeni v mrežo meritev porabe energije in zavezani k poročanju, torej spet štetje, meritve, predalčkanje.

Fasadni ovoj stavbe je pomemben z več vidikov: omogoča porabo izolativnih gradiv, ki jih proizvaja industrija v EU (krepitev industrije EU); zaposluje celotno verigo v gradbeništvu (projektanti, gradbeniki, proizvajalci stavbnih elementov, izvajalci prezračevanja, drugi izvajalci na objektih); zaposluje upravo države (dovoljevanje gradnje, izdaja odločb, raziskovalne
institucije); poganja bančni sektor; in še in še. Direktiva je bila skladno s tem tudi tako zapisana in izvajana. Energetske sanacije so bile izvedene kot vzdrževalna dela brez gradbenih dovoljenj. Nobena stavba po mojem štetju ni bila statično dodatno utrjena, preden so jo polepili s stiroporom, če pa so že katero, pa je bila to velika izjema. Saj ni bilo treba, saj razpis ni zahteval tega in tudi denarja za to ni bilo. Hm, mar nismo take porabe denarja že doživeli v nekem drugem času?

Nezanemarljiv je podatek, da je ideja o direktivi nastala v zahodni Evropi. Zakaj je to pomembno? Ker Nemčija, Benelux, Francija … nimajo potresov, vsaj ne takšnih, kakršne poznamo na Balkanu ali na Apeninskem polotoku. Zato so pred slabima dvema letoma direktivo EU dopolnili in med drugim tudi besedilo: Države članice bi morale pri novih stavbah in pri stavbah v postopku večjih prenov spodbujati visoko učinkovite alternativne sisteme, če je to tehnično, funkcionalno in ekonomsko izvedljivo, hkrati pa se v skladu z nacionalnimi varnostnimi predpisi osredotočiti tudi na vprašanja zdravih notranjih klimatskih pogojev, požarne varnosti in tveganj, povezanih z močno potresno dejavnostjo (tč. 19; Ur. L. EU 156/75, 19.6.2018).

No, pa smo tam, kjer jaz začnem šteti (beležiti), a bolj kot to, me zanima kakovost življenja. V Sloveniji je veliko večstanovanjskih objektov, posebno pozornost namenjam stavbam, kjer je etažnost P+3 in so brez dvigal. Tako gradnjo je stara jugoslovanska zakonodaja dovoljevala, špekuliram (tako kot dobronamerni napovedovalec), da je bila gradnja brez dvigala cenejša (zakonodaja ni zahtevala dvigal). Iz tistega obdobja imamo na podeželju še »čudovito« zakomplicirane enodružinske hiše, ki so prevelike in funkcionalno podobne brexitu (nimaš pojma, kaj bi s tem, moraš pa rešiti situacijo). V rosnih letih samostojne države so stanovanja v blokih stanovalci odkupili in nadaljevali srečno življenje. Takrat so izpolnili dvanajsti zvezek (prosto po Kersniku).

Ko so nas državni govorci nagovarjali, naj svoje sorodnike iz domov za starostnike zaradi koronavirusa vzamemo k sebi domov, in so hkrati v gospodarstvo stiskali prvo veliko finančno injekcijo, je zdaj čas, da uvedemo še načelo koronske univerzalne gradnje. Kaj to pomeni: ob zmanjševanju števila naročil, začenši pri storitvah geodetov, arhitektov, gradbenih inženirjev do gradbenikov, nadzornikov, industrije, bi bilo smiselno, da je del te injekcije namenjen obvezni statični sanaciji večstanovanjskih objektov in obvezni vgradnji dvigal v vse večstanovanjske objekte. Predlagam, da bi Ekosklad ali Spirit (ali pa drug državni urad) zasnoval sklad za te namene. Subvencije za gradnjo dvigal in statičnih ojačitev bi morale znašati od 80 do 90 odstotkov celotne investicije. Sredstva bi s tem ukrepom ostala v državni ekonomiji, ostala bi ob državljanih za državljane. S tem bi res naredili nekaj za kakovost bivanja vseh ljudi in tudi za dolgoživost stanovalcev: prijaznejše dostopanje v višje etaže objektov, preprečili bi tudi porušenje objektov, ki so zdaj potencialno nevarni za bivanje. Vse bi sledilo načelu deklaracije o človekovih pravicah: vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

Starostniki v stavbah brez dvigal so morda bolj fit, saj jih premagovanje stopnic ohranja ter krepi duha in telo. Pa vendar, kadar zbolijo ali morajo čez noč začeti uporabljati invalidski voziček in je zanje potrebna skrb, so dvigala nujna: v primeru transporta iz stanovanja v reševalno vozilo, pri dostavi hišnega respiratorja ali v drugih primerih. Torej, če menimo, da smo družbeno odgovorni državljani, bi bili ti koraki nujni.

Menim, da bomo tako sledili sebi, in če uporabim šalo, ko Sherlock sredi noči na polju zbudi Watsona in ga vpraša, kaj vidi, ter kaj lahko sklepa na podlagi tega. Watson napne misli in ugotovi, da vidi jasno zvezdnato nebo, celo uro razbere iz zvezd, prepozna zvezde in čaka, ali je njegov odgovor pravi. Pa ga mojster zavrne z odgovorom: Dragi Watson, šotor! Šotor so nama ukradli.

Torej, ali moramo res vse šteti?! EU ima 12 zvezd v zastavi, štetje ni potrebno.

***
Doc. dr. Domen Zupančič UL Fakulteta za arhitekturo

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.