(KOMENTAR) Solisti v ambulantah

Opravljam specialistično ambulanto na primarni zdravstveni ravni oziroma v zdravstvenem domu, torej v javnem zdravstvu. Kot zdravnica aktivno delujem že več kot petdeset let. Štirideset let sem bila zaposlena v klinični bolnišnici, kjer sem več let vodila enega od kliničnih pljučnih oddelkov. Po upokojitvi sem kontinuirano pogodbeno zaposlena v različnih pljučnih specialističnih ambulantah, nazadnje v zdravstvenem domu. Če ne bi bilo pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji, bi se moja aktivna zdravniška pot verjetno že zaključila, tako pa še traja.

V vseh teh letih se je v organizaciji našega zdravstvenega sistema veliko spremenilo. Težko bi ugotovila, da bolnikom v prid.

Gotovo je medicina kot stroka zelo napredovala in izboljšala diagnostiko bolezni ter različna zdravljenja bolnikov. Dostopnost do zdravstvenega sistema pa temu ni sledila. Sodobno zdravstveno obravnavanje bolniku ni zagotovljeno. Iz leta v leto postaja za marsikoga celo vse manj dostopno in lahko tudi usodno zakasnjeno.

V sistemu manjka predvsem osnovna preglednost nad zdravstvenim stanjem posameznika. Nosilec te preglednosti nad bolnikom naj bi bil izbrani zdravnik. Že leta ugotavljamo, da imamo izbranih zdravnikov v Sloveniji premalo in da so preobremenjeni. Tožijo predvsem nad tem, da so zanje obremenjujoči administrativni postopki, ki jih morajo izvajati. Centralni register pacientovih podatkov (CRPP), v katerem naj bi se zbirala celotna bolnikova medicinska dokumentacija, pa deluje, kot deluje – vanj se podatki sistematsko ne vnašajo in zato ne omogoča celovitega vpogleda v izvide.

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med. FOTO: osebni arhiv

Pri bolnikih se napotitve in preiskave večkrat ponavljajo. Osemdesetletni pacient je bil, na primer, novembra lani poglobljeno specialistično pulmološko pregledan, vključno z opravljeno računalniško tomografijo prsnih organov, ugotovljeno je bilo, da nima klinično pomembne prizadetosti spodnjih dihal. Februarja letos je bil zaradi srčnega popuščanja in napredovale kronične ledvične bolezni hospitaliziran na internističnem oddelku regionalne bolnišnice. Odkrili so izvid računalniške tomografije prsnih organov iz novembra lani in zaradi sprememb, opisanih na računalniški tomografiji pljuč, ki jih je pulmolog novembra lani že ovrednotil za klinično nepomembne, svetovali nujen pljučni pregled bolnika, na katerega ga je izbrani zdravnik tudi usmeril. Očitno v bolnišnici niso imeli lanskega novembrskega pulmološkega izvida, izbrani zdravnik pa ni imel pregleda nad izvidi in ga je glede na hospitalno sugestijo pasivno usmeril na ponoven pljučni pregled. Če bi izbrani zdravnik imel pregled nad izvidi, bi verjetno lahko telefoniral pulmologu in ga vprašal, ali je ponovitev pregleda pri bolniku nujna. A očitno je samo sledil hospitalni sugestiji. Tudi z vidika bolnika tako njegovo sprehajanje ni bilo potrebno, že zaradi organiziranja prevoza na pregled, ki bi mu ga lahko prihranili.

Nekoliko drugačen je primer 28-letnega bolnika, ki je bil usmerjen v pljučno ambulanto le na rentgenski posnetek prsnih organov s sumom, da preboleva pljučnico. Zakaj pulmolog na napotnici za rentgensko slikanje pljuč ni bil informiran, da je imel bolnik že dvakrat ambulantno kontrolirane vnetne parametre, ki so bili povišani, in da bolnik že nekaj dni jemlje antibiotik, kar je oboje pulmolog razbral iz CRPP-sistema. Prav tako pulmolog ni bil opozorjen, da je pred letom dni bolnik že imel pljučnico. Slikanje pljuč je tudi tokrat pri bolniku odkrilo pljučnico, ki je prizadela, kot se je pokazalo, isti predel pljuč, kot ga je že lani, kar bo verjetno smiselno dodatno proučiti.

Malo drugačna od predhodnih dveh primerov je problematika 70-letne bolnice z okvaro pljuč zaradi kajenja. Štiri dni pred napotitvijo na kontrolni pljučni pregled je bila obravnavana na »urgenci« nekega zdravstvenega doma. Izmerili naj bi ji znižano saturacijo krvi s kisikom, odvzeli vzorec krvi ter ji dali inhalirati hitri olajševalec dihanja, nato pa so jo odpustili domov. Izvida obravnavanja ni prejela. Hčeri so rekli, da bo poslan k izbranemu zdravniku. Za izvidom sem neuspešno poizvedovala v CRPP-sistemu. V osnovi naj bi bili zdravstveni izvidi komunikacija med zdravniki, ki bolnika obravnavamo. Zakaj bolnici ni bil izdan izvid? Kaže, da tudi ni bil vnesen v CRPP-sistem. Je opuščanje izdajanja izvidov urgentnih pregledov do bolnika odgovorno? Je morda celo znak strokovne nesamozavesti?

Zdravniško komunikacijsko problematiko nam precej nazorno ilustrira zadnji primer približno 60-letne bolnice, ki se že dvaintrideset mesecev redno obravnava in zdravi v super specialistični pljučni ustanovi. Od septembra lani oziroma zadnjega pol leta ima težave z dihanjem. Dvakrat, in sicer septembra 2023 in marca 2024, je bila iz super specialistične pljučne ustanove usmerjena v pljučni dispanzer, kjer naj bi uredili njene težave z dihanjem. S terciarne ravni zdravstvenega obravnavanja je bila torej preusmerjena na primarno raven zdravstvenega obravnavanja, kjer naj bi uredili težave z dihanjem, ki jih na terciarni ravni nikakor ne obvladajo. Premišljala sem, da očitno v super specialistični bolnišnici slabo funkcionira komunikacija med različnimi specializiranimi oddelki, saj bi človek mislil, da bodo bolnico predali v taisti ustanovi v roke specialistom, ki se poglobljeno ukvarjajo z težavami, kot jih je začela imeti bolnica.

Vsak si želi kakovostne zdravstvene obravnave

Iz prikazanih primerov je očitno, da bolniki včasih niso optimalno celostno obravnavani. Izbrani zdravnik v nekaterih primerih, kot se zdi, nima pregleda nad izvidi oziroma zdravstveno problematiko bolnika.

Manj verjetno bi bilo, da se v prvem primeru opravljenemu pulmološkemu izvidu ni verjelo in se ga je zato ponavljalo? Če je tako, bi moral biti na napotnici naveden utemeljen dvom o že podanem specialističnem mnenju, pa tega ni bilo oziroma se je sklicevalo na to, da so pregled svetovali ob odpustu iz bolnišnice.

Zakaj se dopušča, da izvidi niso sistematsko vneseni v CRPP-sistem?

Zakaj je izbrani zdravnik pulmologa v drugem primeru tako pomanjkljivo informiral o bolniku?

Kako je mogoče, da po pregledu na urgenci zdravstvenega doma bolnik ne prejme izvida, iz katerega bi bilo razvidno, kakšno je bilo njegovo stanje in kakšni ukrepi so bili sprejeti?

Zadnji primer pa naj bi še dodatno osvetlil slabo medsebojno zdravniško komunikacijo, da ni znotraj terciarne ustanove usklajeno primerno obravnavanje bolnika, ampak je to preusmerjeno na primarno raven. Tam naj bi uredili stanje, ki jim ga na terciarnem specializiranem oddelku nikakor ni uspelo.

Medicino ustvarjamo ljudje, ki se z njo ukvarjamo. Za bolnike je nevarno predvsem to, da se med seboj ne pogovarjamo, da smo postali solisti v ambulantah in v ustanovah.

Ob na eni strani objektivnem napredovanju medicine kot stroke smo v vsakdanu, kot se zdi, zaostali v medsebojni zdravniški komunikaciji in ozaveščeni odgovornosti do bolnika. Kje bi morali začeti ta klobčič odmotavati?

***

Prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.